Da so nacistični vojaki med vojno ugrabljali slovenske otroke, se v širši javnosti dolgo ni vedelo skoraj nič. Ljudje niti niso radi govorili o tem. Filmsko režiserko Majo Weiss je s tem prvič seznanil predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok Janez Žmavc. »Rekel mi je, da so ukradeni otroci zdaj že toliko stari, da jih kmalu ne bo več, njihova zgodba pa sploh še ni bila povedana. Tudi jaz je takrat nisem poznala. Mislila sem si, kako je možno, da se takšna pretresljiva zgodba ni znašla v zgodovinskih čitankah. Obljubila sem, da bomo ta film naredili.« Film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci je premiero doživel leta 2014, nekaj let po tem pa je režiserko skupaj s koscenaristko in pisateljico Natašo Konc Lorenzutti pot v drobovje prikritih nacističnih strahot nad slovenskimi otroki peljala dalje. Nastal je dokumentarec Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna, ki danes odpira Festival dokumentarnega filma. V njem svoje zgodbe razkrijejo štirje protagonisti. Trije so bili še dojenčki, četrti pa je imel dobro leto, ko so jih nacisti avgusta 1942 iztrgali iz njihovih domov in jih prek zbirnega taborišča v Celju ter nekaj otroških taborišč v Avstriji in Nemčiji poslali v dom Sončna poljana v Kohren-Sahlisu blizu Leipziga, enega od domov Lebensborna.
Neizmerno poškodovani
Leta 1935 je Heinrich Himmler, obseden z evgeniko in idejo o nadvladi arijske rase, ustanovil program Lebensborn. Sprva je bil namenjen ženam nemških oficirjev, da so lahko rojevale v privilegiranem okolju. Glavni cilj projekta je bila demografska rast in plemenitenje izbranih otrok, ki bodo ostali zvesti nacistični ideologiji. Ker se številke novih rojstev niso dovolj povečevale, so začeli spodbujati nezakonska materinstva, a tudi to ni pomagalo, kmalu pa je nastopila še vojna. »Večina teh otrok, ki so bili rojeni v tem obdobju v Lebensbornu, je tam tudi ostala. Nekateri živijo še danes in ne vedo, kdo so bili njihovi starši. Nekateri vedo samo za mamo, nekateri so z vztrajnostjo, zaradi potrebe po poznavanju svojega izvora, našli imena očetov. Med njimi so tudi takšni, ki so izvedeli, da so bili njihovi očetje nacistični zločinci. To je zelo težko breme. Ti ljudje so neizmerno poškodovani. A to so bili nemški otroci. S pričetkom vojne in okupacijo drugih držav se je ta program začel širiti na okupirana območja,« pojasni Nataša Konc Lorenzutti, tudi avtorica dokumentarnega romana Senca brez človeka: film v prozi, ki filmsko zgodbo razširi na mnoge druge zgodbe nedolžnih žrtev genocidnih dejanj.
Tokrat je vojna dobila barve
25. junija 1942 so nemški vojaki na spodnjem Štajerskem dobili Himmlerjev ukaz, da morajo »bandite« in vse, ki sodelujejo z njimi, likvidirati, odrasle iz njihovih družin poslati v koncentracijska taborišča, otroke pa jim odvzeti, jih rasno pregledati in v primeru, da kažejo poteze zdravega germanskega oziroma arijskega človeka, ponemčiti ter polnopravno vključiti v nemško družbo, nadaljuje Nataša Konc Lorenzutti. »Tako so ukradli 645 slovenskih otrok. V tej skupini so izbrali okrog 40 dojenčkov in malčkov ter jih odpeljali v Lebensbornov dom pri Leipzigu. Na koncu jih je bilo 30, saj so nekatere vrnili, ker jim niso ustrezali. Otroci so živeli kot v gojilnici, kot v zavetišču za plemenitenje živali. Običajno so jih nekaj mesecev ali do enega leta opazovali, kako se razvijajo, potem so jih dali v posvojitev nemškim staršem. Kar precej slovenskih otrok je bilo oddanih, za nekatere niti ne vemo, kje so, a ko je bil ta izvirni greh storjen, ko je bil otrok ločen od svoje izvorne družine, od svoje matere, je bila škoda domala nepopravljiva, tudi poznejša vračanja nekaterih otrok domov so bila travmatična, saj so se ti otroci navezali na krušne starše in niti niso vedeli, da niso njihovi pravi starši.«
V dokumentarcu o slovenskih otrocih Lebensborna bodo gledalci spoznali štiri popolnoma različne in presunljive zgodbe, ki se končajo na različnih koncih sveta. Maja Weiss je sprejela zanimivo režijsko odločitev, to je namreč prvi v celoti arhivsko kolorirani slovenski dokumentarni film. »Dokumentarec je barven, tudi arhivski materiali so kolorirani ravno zato, ker se nam tako resničnost te vojne še bolj približa. To ni nekje daleč stran ali nekaj v učbenikih, to je naenkrat tukaj, občutek imaš, da se to dogaja zdaj. In seveda zgodba rasnega eksperimenta in iskanja identitete reflektira tudi današnjo situacijo. Eden od koncev v filmu se direktno naveže na eno od trenutnih velikih vojn, v kateri so otroci prav tako pogrešani, to je vojna v Ukrajini.«
