Film o Ingeborg Bachmann je vzbujal velika pričakovanja že pred premiero zaradi treh dobrih razlogov: zaradi izjemne avstrijske pesnice, pisateljice in premišljevalke Ingeborg Bachmann (1926–1973), zaradi kultne 82-letne režiserke Margarethe von Trotta in zaradi odlične igralke Vicky Krieps. Izkazalo se je, da je bil izziv izjemno velik.
Ingeborg Bachmann je izredno kompleksna avtorica, mojstrica v spodnašanju utečenih smislov, izumljanju novih pomenov zunaj klišejev, razmišljanjih, ki pogosto najbolj presenetijo zaradi dosledne logike. »Pesmi ne pišem več, ker jih že znam pisati,« je pojasnila. Njeno življenje sta zaznamovali vojna in pisanje, s katerim je v vsem nasprotovala tradiciji. Njeno osebno življenje je bilo vihravo in se je končalo grozovito. Kako naj se tega loti film?
Margarethe von Trotta se je odločila za blago inačico. Dramo konca zgolj nakaže, z nekronološkim prikazom nas od problemov nenehno popelje v svetlejše dneve. O pesničinem ustvarjanju ne izvemo veliko, kdaj pa kdaj sedi pri pisalni mizi, še največ povedo posamezne pisateljičine zapisane besede, ki ji jih je režiserka položila v usta. O družbenem in kulturnem kontekstu časa tudi ne. Vidimo, da je postala zvezda, njena branja so bila »dogodki« v dvoranah, v radijskih in televizijskih programih; izvrstno čudaški je prizor polne dvorane moških, med katerimi je veliko slepih, ki poslušajo pesnico ob prejemu nagrade.
Drugi izziv je bila zasedba vloge z Vicky Krieps. Ta jo je, lepa, eterična, skrivnostna, odigrala izvrstno. A ta iz-vrstnost se zdi iz nekega drugega materiala, kot je bila Ingeborg Bachmann, tu je vsak detajl dovršen v svoji estetiki, čustva so nadzirana, konflikti pa v fade outu izmeglijo; družabno življenje teče naprej, brez prask. Potovanje v Saharo, ki je za Bachmannovo gotovo hotelo biti izziv in odmik, je postalo podoba turistične agencije, estetizirana odrešitev v neokrnjeni naravi in družbi neokrnjenih Saharcev. Bachmannova, kot se nam kaže skozi literaturo, je iz druge snovi, rojena na slovenskem ozemlju, »narejena iz vseh materialov«, »za vse življenje zaznamovana s prihodom Hitlerjevih čet v Celovec« se zdi kot odprta rana, ne kot dobro preskrbljena, mila, enigmatična umetnica.
Tretji izziv je bila razvpita ljubezenska zgodba, v tem primeru pa še toliko bolj atraktivna, saj gre za izvrstnega švicarskega pisatelja Maxa Frischa (Ronald Zehrfeld). Njuna zgodba je prikazana skozi epizode, v katerih je najprej on, petnajst let starejši, že slaven dramatik in pisec romanov, tisti, ki vodi igro, nato pa vse bolj negotov in kot tak tudi klišejsko vse bolj zoprn, neroden (debelejši kot v resnici), zveden na frustriranega, ljubosumnega posedovalnega moškega. Ta del filma je v germanskem prostoru doživel najhujše kritike, češ da je režiserka sploščila njun nadvse kompleksen odnos, kakršnega je leta 2022 razkrila objava njune korespondence pod zgovornim naslovom Tega nisva dobro naredila, v klišejsko melodramo. Ki pa pravzaprav niti ni to, saj iz filma niti ni povsem jasno, ali je Frisch res temeljni razlog za njen zlom, ali gre še za kaj drugega. Film, lep in zanimiv v svojem postopnem izgrajevanju, tako postopoma deluje kot nostalgična slika zanimivih časov in zanimivih ljudi s težavami v privilegiranih okoliščinah. In ravno to se zdi v najbolj radikalnem nasprotju s tem, kar nam sporoča literatura Ingeborg Bachmann.
