Nagrada, evropski javnosti prvič predstavljena leta 2007, je letos h glasovanju tako šele tretjič povabila tudi širšo evropsko javnost, ki je skupaj s poslanci evropskega parlamenta soodločala o zmagovalcu. Pri končni odločitvi je participiralo več kot 45.000 ljudi, nagrada občinstva lux, ki nosi ime po latinski besedi za luč, pa je z visoko participacijo morda prvič zares dosegla svoje poslanstvo osvetljevanja raznolikosti evropske kinematografije ter premoščanja vrzeli med politiko in kulturo. »Filmska umetnost je idealna platforma za odpiranje diskurzov in refleksij o Evropi in njeni prihodnosti,« nas je v Bruslju nagovorila Evelyn Regner, podpredsednica evropskega parlamenta, ter poudarila moč filmov kot gradnikov kulturnih mostov. Vseh pet nominiranih filmov, ki se na različne načine dotikajo aktualnih družbenopolitičnih vprašanj socialne neenakosti, korupcije, podnebnih sprememb in človeških odnosov, je bilo podnaslovljenih v vseh 24 evropskih jezikov ter v sodelovanju z Europa Cinemas za ogled dostopnih brezplačno, kar je njihove zgodbe pripeljalo tudi do ljudi, ki si rednega obiska kina ne (z)morejo privoščiti, ter v države, kjer sicer ne bi doživeli širše distribucije. Za to potezo je bil še posebej hvaležen režiser portugalskega Will-o'-the-Wisp João Pedro Rodrigues, ki na pravljičen, četudi ekspliciten način obravnava gejevsko tematiko: »Ta film brez nominacije nikoli ne bi dosegel evropskih držav, kakršna je Madžarska, ki jo vodi anti-LGBTQI+ politika. In ker je že v lastni državi izjemno težko tekmovati z marketinškim strojem ameriške filmske industrije, je tovrstna promocija evropske kinematografije resnično izjemnega pomena.«

Pomen sodelovanja

Podelitev nagrad je tako v ospredje postavljala predvsem Evropo kot prostor upanja, socialne varnosti in prostega ter raznolikega umetniškega izražanja. Film Burning Days turškega režiserja Emina Alperja, posnet v koprodukciji s Francijo, Nemčijo, Nizozemsko, Grčijo in Hrvaško, še zlasti opominja, da svoboda ustvarjanja ni samoumevna. »Evropske koprodukcije rešujejo filme, sploh v državi, kakršna je Turčija,« je na okrogli mizi poudaril Alper, čigar celovečerec, lani prikazan tudi v canski kategoriji un certain regard, velja za prvi turški film, podvržen pritiskom državne cenzure. »Če se ne ukloniš političnim direktivam, ti preprosto vzamejo denar, čeprav ti ga je ministrstvo že dodelilo. Prisiliti nas skušajo v samocenzuro, a ker sam na to ne pristajam, smo bili ob ves državni denar. Film je tako nastal predvsem zaradi sodelovanja različnih evropskih držav.«

Ideološko razdvojena Evropa

Kljub raznolikim nominiranim filmom pa je večer v prvi vrsti slavil umetnost, ki v svoji različnosti najde skupni imenovalec: boj malih ljudi proti sistemu v filmu Alcarràs; nežnega najstnika proti vrstniškemu zavračanju in identitetni nepripadnosti v filmu Blizu; posameznika proti politični korupciji in manipulaciji naravnih virov v filmu Burning Days; homoseksualne ljubezni in poželenja proti statusu quo v filmu Will-o'-the Wisp; ter komične satire o dinamikah in razmerjih moči različnih družbenih razredov v filmu Trikotnik žalosti.

Režiser zmagovalnega filma Lucas Dhont, ki je v zahvalnem govoru izpostavil, da so bile projekcije filma v Bolgariji še nedavno odpovedane zaradi anti-LGBTQI+ protestov, ki so s sovražnimi videi targetirali tudi njega, prejeto nagrado tako vidi predvsem kot prvi korak k celjenju Evrope, ki je ideološko še zmeraj močno razdvojena.