Na povabilo zoomuzikologinje mag. Katarine Radaljac in v organizaciji Zavoda Cona, DOPPS - BirdLife Slovenia in Kulturno-izobraževalnega društva PiNA je v Slovenijo pripotoval David Rothenberg, ameriški skladatelj, klarinetist in profesor filozofije in glasbe, ki tako znanstveno kot praktično raziskuje petje ptic in oglašanje drugih živali, kot so kiti in žuželke. Ko z njimi improvizira na terenu, njihovih zvokov ne oponaša, temveč z njimi išče glasbene interakcije ter jih vabi v svoje kompozicije. Je eden osrednjih predstavnikov tako imenovane medvrstne glasbe.
Medvrstna glasba in zoomuzikologija
»Če je zoomuzikologija bolj teoretski pogled na estetiko glasbe drugih živali in razmišlja o tem, ali živali sploh ustvarjajo glasbo in na kakšen način, ter če jo, kaj to pomeni za našo definicijo glasbo, je medvrstna glasba tista, ki nastane pri ustvarjanju več različnih vrst. Cilj ljudi je vzpostaviti stik z ostalimi živalmi z glasbo in potem še naprej izmenjavati znanje, izkušnje, estetske poglede na glasbo, na zvok,« pojasnjuje mag. Katarina Radaljac. »Glavna metoda tega umetniškega raziskovanja je igranje glasbe za živali in z njimi. Delo temelji predvsem na spoštljivem in enakopravnem odnosu z drugimi živalmi in spodbuja človeško videnje in razumevanje živali na planetu kot tudi glasbe.«
Pravi še, da lahko začetke medvrstne glasbe iščemo že v pradavnini, kajti človek je od nekdaj vzpostavljal stike z živalmi, jih opazoval, oponašal, se učil njihovih pesmi. O tem govori tudi zelo dolga zgodovina ornitologije. »Žal smo se ljudje skozi stoletja oddaljili od sodelovanja, bivanja, stika z njimi. Živalim smo dodelili nekakšno drugo mesto, drugačno vlogo v našem svetu. Medvrstna glasba je zatorej način novega vzpostavljanja stvari in pogleda na živali in na glasbo.«
David Rothenberg je razmišljal: »Zakaj poslušamo ptičje petje kot glasbo? Včasih muziciramo skupaj s pticami, glasba je naša komunikacija z njimi, sprašujemo se, le kaj nam sporočajo. Ornitologija, biologija in podobne znanosti nas učijo, da ima ptičje petje določeno funkcijo, s katero ptice denimo zaznamujejo svoj teritorij. Toda česa vsega še ne vemo! Ščinkavec in slavček se izražata v bistvu preprosto, pa vendarle je njuna funkcija različna znotraj kompleksne diverzitete, kjer lahko slišimo tudi zelo kompleksne zvoke, ki zvenijo kot sodobna glasbena kompozicija. To, ali je ptičje petje estetsko ali funkcionalno, je zelo vznemirjalo že Charlesa Darwina. Zame nedvomno je estetsko in vsekakor več kot samo funkcionalno. Če upočasnite oglašanje obvodnega cikovtnika, je slišati, kot da bi igral solo trobento, kar je noro! Gre za nekakšno glasbeno osvoboditev, zvočna oblika tvori glasbeno formo, kar pomeni, da ptice vedno znova izvajajo performanse; korektno recimo upoštevajo repeticijo, sploh ko zapojejo skupaj. Kot bi molile, brale poezijo.«
Skozi grmovja do slavca
Naravni rezervat Iški morost na Ljubljanskem barju je skladatelj obiskal že zjutraj, da bi poiskal gnezdišča slavcev in drugih ptic, se skušal z njimi spoprijateljiti, predvsem pa da je določil kraj za večerni koncert. Kakšnih trideset obiskovalcev neobičajnega dogodka nas je v zvočno izkušnjo zakorakalo potihoma: najprej Rothenberg s klarinetom, za njim pa drug za drugim tudi poslušalci. Plazeč se skozi grmovja smo pri tem pazili, da se pod našimi čevlji niso lomile suhe vejice, in iskali predvsem oglašanje slavca, dokler ga tudi nismo našli. Zdelo se nam je, da je celo pritegnil zvoku klarineta, dokler se ni naveličal in odfrčal.
So pa z zvoki iz klarineta in pozneje elektronskimi zvoki iz prenosnika sodelovale druge ptice. Ko je na barje legel mrak in so ptice potihnile, so se glasneje začele oglašati žabe in črički. Skladatelj nas je spodbudil: »Če imate radi elektronsko glasbo, vam bodo všeč zvoki žuželk. Bug glasba ali glasba hroščev je elektronska glasba, med njima je globoka povezava.« Pa se je res zgodilo sozvočje človeškega in živalskega? So ptice dejansko pritegnile zvokom, ki jih je v njihovo naravno okolje prinesel človek, ali je bila to le naša utvara? Odgovorov na to seveda ni, so samo občutki.
Mešane občutke po koncertu je imel tudi Igor M. Ravnik, upokojeni specialist nevropediater in soustanovitelj zdravniškega orkestra Camerata medica. »Sam dogodek je bil za naše človeško dojemanje lep, čemur je pridodala lepota samega kraja, predvsem pa sem vesel, da bivanja tu nismo z ničemer zmotili. Nisem
pa imel ravno občutka, da bi ti dve glasbi – človekova na eni strani in ptičje petje na drugi – zares komunicirali med seboj. Smo ljudje s svojo estetiko razumevanja glasbe vplivali sploh na njih, ali oni to sploh potrebujejo, ali so raje čez čas preprosto odleteli naprej? Nekaj zvočnih kombinacij pa je bilo vseeno lepih, zanimivih.« Da ptičjega življa med našim obiskom nismo pretirano zmotili, je ob koncu zagotovil tudi skladatelj; če jim zvoki ne bi bili všeč, bi namreč »kričali« ali odleteli.
