V Celju je tudi letos vlogo festivalskega koproducenta prevzela Osrednja knjižnica Celje, kjer bo v nadaljevanju potekal velik del letošnjega programa festivala Fabula. Dogajanje pa se izza knjižničnih zidov seli tudi na ulice knežjega mesta, na Savinjsko nabrežje, v kiosk K67 in celo na celebus. Mnogi so tako že prvi dan festivala, v četrtek, naleteli na argentinskega umetnika in pisatelja Oxa Malója, ki kot mestni pisar v okviru festivala Literature sveta – Fabula s pisalnim strojem ustvarja literarne portrete mimoidočih, ki jih srečuje v povsem običajnih, kot tudi festivalskih situacijah. »Zame je bila to čudovita izkušnja, pisan spomin bo šel v okvir, saj je umetnik spisal najbolj tihi, skriti del moje biti. Bravo, res. Je pravi mojster, čuječ in prisoten,« je svojo izkušnjo z njim opisala Nina, ena od naključnih portretirank v Celju.
Razlika med bogatimi in revnimi je vse večja
Potovanje mestnega pisarja po mestnem središču je ena od letošnjih novosti festivala, ki ga je v Slovenskem ljudskem gledališču v četrtek zvečer odprl eden vidnejših glasov sodobne hrvaške književnosti, večkrat nagrajeni Kristian Novak. Pisatelj in jezikoslovec v svojih romanih prepleta lokalno okolje z univerzalnimi družbenimi vprašanji, v pogovoru s knjižničarjem Osrednje knjižnice Celje Robertom Hutinskim pa je predstavil roman Cigan, ampak najlepši, ki iz kriminalne zgodbe preraste v družbeno dramo in skozi prepletene usode likov odpira teme rasizma, migracij, nasilja in vloge medijev.
Opisuje komaj dvajsetletnega Roma Sandija, ki se zaljubi v štiridesetletno ločeno Medžimurko Mileno, za okolje, v katerem živita, pa je njuna ljubezen družbeno nesprejemljiva. Na hrvaškem podeželju Romov namreč nihče ne mara. Vzporedno se v romanu pojavita Kurd Nuzat iz okupiranega Mosula, ki se mu uspe pritihotapiti do Hrvaške, kjer upa na boljše življenje, a se izkaže, da tudi Evropa ne izpolni njegovih pričakovanj, ter piarovec zagrebške policije, ki skuša prikriti škandal. Ko se sredi vseh zgodb, roman je namreč sestavljen iz niza pogovorov, pojavi truplo, se roman spremeni v napeto kriminalko. Na vsakem koraku pa se pojavlja strah, na eni strani pred Romi in na drugi pred begunci, ki oblikuje tudi karakterje v zgodbi, avtor pa ti dve travmi spretno preplete.
Tretji Novakov roman odpira socialno in družbeno dramo sedanjosti, ki presegata meje fikcije. Roman je prevedla Đurđa Strsoglavec, ki ji je uspelo zgraditi most med dvema kulturama, za kar ji je avtor, kot je dejal, zelo hvaležen. Preden se je lotil pisanja, je Novak šel med Rome, saj je želel vedeti, zakaj živijo, kot živijo. Med njimi dolgo ni bilo razlik, v nekem trenutku pa se je to spremenilo in nenadoma so imeli eni veliko več kot drugi. Zdaj so v začaranem krogu, saj so eni bogati, drugi pa revni. Bogatim se vrata povsod odpirajo, revnim ne. »In gospodarske razlike so tiste, ki povzročajo največje nezaupanje med njimi samimi in širše,« pravi pisatelj. In doda, da je književnost edina, ki lahko te razlike pomaga premostiti in razmere prikaže na radikalen način. »Tudi na Hrvaškem, čeprav smo tudi v EU, obstajajo hiše brez elektrike in vode, potem pa se čudimo, zakaj neki otrok ne razmišlja, kako bo naredil domačo nalogo iz geografije ali matematike, pač pa o tem, kaj bodo on in njegovi bratje in sestre jedli,« je slikovit Novak, ki je razkril tudi resnično zgodbo maminega prijatelja, avtomehanika. »Pri njem je nekaj časa delal mlad Rom, nekega jutra pa ga ni bilo več v službo. Ko ga je poklical in vprašal, ali je kaj narobe, mu je Rom dejal, da ne bo več delal pri njem. Na vprašanje, zakaj, pa mu je razkril, da se mu doma posmehujejo, češ da zasluži toliko, kot znaša socialna pomoč. A to je pomembno, saj je ta mladi Rom imel priložnost in je želel nekaj narediti iz svojega življenja, nekaj prispevati k skupnosti, drugi pa so ga pri tem ustavili. Zato je on zame Sandokan,« je dejal Novak.
Pozornost pritegnil z izmišljenimi zgodbami
Z moderatorjem večera sta se dotaknila še drugih težkih situacij, od družinskega nasilja do družbenega odnosa do Romov. Eno takih je pisatelj zaznal, ko je nekdanja hrvaška premierka želela, da čim več romskih družin dobi računalnike. »Družine so jih dobile, a ker nekateri nimajo niti strehe nad glavo, jih je dež uničil. A pomembno je bilo, da se je ona fotografirala poleg škatel, ki so jih pripeljali, nihče pa ne ve, kdo jih je v resnici uporabil in koliko. In nikogar ni zanimalo, da je šlo v tem primeru le za fotografiranje in politično potezo,« je razkril Novak, ki ga žalosti, da tuje delavce pogosto napadajo in so do njih nasilni, a tega nihče ne vidi kot družbeni problem. »Če bomo tako nadaljevali, pa bo to postal. Neverjetno je, da toleriramo stvari, ki si jih še pred desetimi leti nismo mogli predstavljati, danes pa so normalne,« je še dodal Novak.