Med dogodki, posvečenimi letošnji 150. obletnici rojstva Jožeta Plečnika, je tudi predstava Mojster, ki jo je za Mestno gledališče ljubljansko zasnoval, napisal in zrežiral Jaša Koceli. Premiera bo jutri ob 21.30 na terasi ljubljanske gimnazije, poimenovane po našem velikem arhitektu, v petek in soboto bosta še prvi dve ponovitvi, naslednje pa bodo sledile jeseni. Predstava je sicer uvrščena šele v repertoar prihodnje sezone, ker pa jo bodo izvajali na prostem, so se odločili, da jo umestijo na program že v začetku poletja.
Predloga iz Plečnikovih besed
»Plečnik je bil fascinantna osebnost, ki kot taka kar kliče po uprizarjanju, toda v resnici se je težko lotiti predstave o nekom, ki je živel precej samotarsko, ki ni rad javno nastopal ter ni javno zapisal skoraj ničesar,« priznava Jaša Koceli. »Na srečo pa je bil Plečnik strasten pisec pisem, ki si je zelo živahno dopisoval z najrazličnejšimi ljudmi – z družinskimi člani, kolegi, naročniki in tako naprej. Ta obsežna korespondenca je v pretežni meri ohranjena ter niti ni povsem pregledana in raziskana, skozi njo pa se razkrivajo njegova razmišljanja o delu, družbi in življenju.« Scenarij za uprizoritev tako temelji prav na vsebini Plečnikovih pisem: besedilo predstave, ki je nastalo po obsežni študiji različnih virov, je Koceli v celoti sestavil iz arhitektovih besed.
Plečnik je med drugim zapisal tudi, da ga nihče razen najožje družine ne pozna zares dobro in da mu pravijo mojster (tega naziva se je vztrajno otepal) zgolj tisti, ki ga ne poznajo. »Toda dejstvo je, da je Plečnik nekakšen skriti bog Ljubljane,« dodaja Koceli. »Kajti skoraj nobeno mesto nima v sebi toliko osebnih sledi nekega arhitekta, žile iz hrbtenice njegove domišljije so razpredene po vsej Ljubljani, tudi kadar se jih ne zavedamo; njegove prostorske zasnove imamo v krvi, pa če to hočemo ali ne.« Kot še pristavlja, so se v predstavi želeli izogniti dokumentarnosti ter Plečnikovega duha ujeti skozi gledališka sredstva; del tega je tudi odločitev, da jo uprizorijo na terasi stavbe, ki jo je oblikoval Plečnik sam. »Ljubljana tu nastopa kot nekakšen soigralec in vzpostavlja se neposreden dialog med figuro arhitekta ter njegovim mestom,« pravi dramaturginja predstave Eva Mahkovic.
Uprizarjanje drže do sveta
Uprizoritev je zasnovana kot nekakšen pasijon po temah, značilnih za arhitektovo osebnost – in v te labirinte se je igralsko podal Alojz Svete. »Šele zdaj, torej tik pred premiero, sem se zavedel, kakšne zahtevne poti smo se pravzaprav lotili,« pove. »Predstava namreč ni zasnovana na način, da bi skozi Plečnikov lik posredoval njegove misli, bolj se trudim loviti njegovo držo do sveta. Pri tem mi je bilo v izziv zlasti iskanje primerne interpretacije, iskanje ravnotežja med mislijo in izrečenim, monologom in samogovorom.« Ugotavlja, da je jezikovna struktura Plečnikovih zapisov zelo posebna, »toda ko jo posvojiš, postane tvoja«.
Scenograf Darjan Mihajlovič Cerar, sicer tudi arhitekt po izobrazbi, pa pojasnjuje, da sta na oblikovanje prostora uprizoritve vplivala predvsem dva dejavnika: prvi je bil seveda že sama lokacija, ki postavi arhitekta nad mesto, ki ga je soustvarjal, drugi pa notranja logika scenografije, ki se je poskušala navezovati na Plečnikov ustvarjalni proces. V predstavi je tako uporabljena serija različnih scenskih elementov geometričnih oblik, ki sicer niti najmanj ne posnemajo Plečnikovega sloga, vendar pa se ob določenih trenutkih predstave sestavljajo v različne vsebinske in prostorske poudarke. Kostumografka je bila Branka Pavlič, avtor glasbe pa je Miha Petric.
