»Rad bi se ustavil pri problematiki Ljubljane kot celote, tako zdravstvenega doma kot tudi UKC Ljubljana,« je v začetku januarja rekel zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan. Ko se v drugih mestih v bolnišnicah pojavijo težave, jih rešujejo takoj, je izpostavil. V urgentnih centrih spremenijo organizacijo, je ponazoril, zdravstveni domovi pa prilagodijo ekipe. Čeprav je bil tarča nejevolje v zadnjih mesecih zlasti ljubljanski zdravstveni dom, so ministrove besede spomnile na očitke, ki so na največjo bolnišnico leteli že v preteklih mandatih. Ljubljanski UKC je ob opazkah Bešiča Loredana kot vršilec dolžnosti že vodil Marko Jug, ki so ga v svetu zavoda včeraj izbrali za bodočega generalnega direktorja.
Trenja so bila v zadnjih letih pravilo. Po Simonu Vrhuncu, ki je klinični center vodil šest let, od tega zadnji dve kot vršilec dolžnosti, ni na čelu te bolnišnice nihče več izpolnil mandata. Vrhunca je tedanja zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc k odstopu pozvala zaradi primera Radan, v nemilost pa so, kadar niso odšli na ministrsko mesto, padli tudi Vrhunčevi nasledniki. Andreju Baričiču, ki je vajeti prevzel poleti 2015, je Miro Cerar z mesta predsednika vlade podporo odrekel že jeseni istega leta. Tudi Baričičeva naslednica, nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Brigita Čokl, je bolnišnico vodila le začasno. Poln mandat so oblasti leta 2016 raje zaupale Andražu Kopaču, ki je na kraj za najzahtevnejša zdravljenja v državi prišel brez vsakršnih poklicnih izkušenj z zdravstvom. Milojka Kolar Celarc ga je zaradi dogajanja v otroški srčni kirurgiji k odstopu pozvala že dobro leto kasneje. Aleš Šabeder in Janez Poklukar sta bolnišnico zapustila zaradi odhoda na vrh zdravstvenega resorja, Jože Golobič pa po tem, ko ga je k odstopu zaradi slabega poslovanja in zamujanja rokov pozval Bešič Loredan. Tudi za Juga je sprva kazalo, da bo klinični center vodil le prehodno, saj se je prijavil šele na ponovljeni razpis.
Če odštejemo, da se tja občasno odpravijo po ministre, slovenske oblasti že dolgo ne vedo, kaj bi počele z UKC Ljubljana. To so kaj hitro izkusili tudi tisti direktorji in vršilci dolžnosti, ki so bili ob prihodu posebej slabo podkovani o svoji nalogi. Več ko so vedeli, manj harmonični so bili njihovi odnosi z vladajočimi. Ljubljanski klinični center je za mnoge bolnike zadnje upanje, da si bodo povrnili zdravje, so na poseben položaj te bolnišnice opozarjale ekipa za ekipo. Za spremembe, ki bi razjasnile vlogo posameznih bolnišnic, dosedanje vlade niso poskrbele. Direktorji kliničnega centra pa se po drugi strani niso spuščali v spremembe, ki bi lahko vznejevoljile nekatere zaposlene.
Nered, ki je nastal v teh okoliščinah, se je večkrat pokazal kot gojišče afer. V nekaterih primerih so odnašale tudi direktorje, ministri za zdravje pa so o zdrsih v kliničnem centru razpredali s položaja zunanjega opazovalca. Lastno vlogo pri težavah največje bolnišnice in celotnega javnega sistema so zamolčali. Posledice stihijskega razvoja, ki obremenjuje tudi UKC Ljubljana, je mogoče opaziti na vsakem koraku. V organizacijo – tudi v to, kje opravljajo katero zdravljenje in koliko bolnikov pride na vrsto v rednem delovnem času – se v zdravstvenem resorju skorajda ne vtikajo. Šibke točke UKC Ljubljana, pa naj gre za slabo poslovanje, dolge čakalne dobe ali pogoste menjave vodstev, še največ povedo o letih neodgovorne zdravstvene politike. Da Ljubljana ne bi več veljala za problem, bi se morali v vladi Roberta Goloba in na ministrstvu za zdravje pogosteje kot v klinični center zazirati vase.
