Nedavno smo pisali o ideji, da bi slovenska zastava lahko bila drugačna. Na kar so se odzvali mnogi naši bralci. Med njimi pa je bilo tudi pismo z vprašanjem, kako je s slovensko himno. No, nismo se spuščali v politične in ideološke razprave, pogledali smo predvsem to, zakaj je naša himna res nekaj posebnega.
To zelo hitro opazimo, če se sprehodimo skozi globalni repertoar nacionalnih himn. Ko to storimo, se kmalu znajdemo do kolen v krvi. Od ulic Pariza, kjer odmevajo pozivi k »namakanju brazd z nečisto krvjo« (o čemer poje La Marseillaise), do mehiških opozoril, naj se »državne zastave namočijo v valovih krvi» (besede himne Nacional Mexicano). Večina himn je prepojena z militarizmom. Nastale so v ognju revolucij ali vojn, tako da je pogosto slišati klice k orožju, ki so bili napisani za marširanje vojakov in utrjevanje meja proti tistim »drugim«.
Vendar na sončni strani Alp obstaja nenavaden, skorajda subverziven odklon. Naša nacionalna himna, Zdravljica, ne poje niti o prelivanju krvi, niti o slavi orožja, niti o edinstveni vzvišenosti slovenske nacije nad drugimi. Namesto tega poje o prijateljstvu in – kar je najbolj radikalno – o univerzalnem bratstvu vseh narodov.
»Zdravljica je himna v obliki napitnice. V sebi je popolna. Njena vsebina je, preprosto povedano, dobra misel na ves svet – od najbližjega, osebnega, do nacionalnega in planetarnega,« je nekoč dejal dr. Igor Grdina z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, vodilni strokovnjak za slovensko kulturno zgodovino.
Večina himn je ekskluzivnih – slavijo »nas« proti »njim«. Prešernova Zdravljica, zlasti njena sedma kitica, ki je bila izbrana za himno, pa je inkluzivna. To ni klic k orožju.
Od cenzure do suverenosti
Zdravljica, ki jo je leta 1844 napisal France Prešeren, pa je bila sprva preveč nevarna za objavo. Avstrijski cenzorji so v njej videli tisto, kar je tudi bila: poziv k zedinjenosti Slovencev in svobodi slovanskih narodov znotraj habsburške monarhije. Toda njena osrednja filozofija je presegala zgolj nacionalno prebujenje. Navdihnjena z ideali francoske revolucije – svoboda, enakost, bratstvo – je bila zasnovana kot likovna pesem v obliki vinskega keliha, kot serija napitnic različnim slojem družbe.
Ko je Slovenija razglasila neodvisnost, je bila pred njo odločitev o simbolih nove države. Imela je na voljo starejšo, bolj konvencionalno patriotsko pesem, Naprej zastava slave, ki je danes himna slovenske vojske. Toda mlada država, ki se je skušala definirati kot miroljubna, demokratična in evropsko usmerjena, je sprejela zavestno odločitev: izbrala je sedmo kitico Zdravljice.
Ta odločitev je v svetovno dediščino državnih simbolov vnesla stavek, ki še danes zveni kot utopična diplomacija: »Ne vrag, le sosed bo mejak.«
Z izbiro sedme kitice je Slovenija svetu poslala sporočilo, ki je v ostrem nasprotju s sporočili večine njenih sosed in globalnih velesil. Slovenija s svojo himno ne grozi nikomur. Namesto tega nazdravlja miru in sodelovanju.
Krvavi kontrast
Da bi razumeli radikalnost slovenske izbire, si je treba ogledati globalno normo. Himne so redko napisane v miru in so rezultat travm ter zmag.
Francoska La Marseillaise, morda najslavnejša med vsemi himnami, je bila napisana leta 1792 kot vojni klic proti avstrijskim četam. Njeno besedilo je brutalno neposredno: »... Ali slišite na deželi / rjovenje tistih krutih vojakov? / Prihajajo naravnost v vaše naročje, / da bi prerezali vratove vašim sinovom, vašim ženam! / K orožju, državljani, / zberite svoje bataljone …«
Malo se razlikuje od vietnamske Tien Quan Ca (Koračnica armade), ki je nastala med bojem proti francoskim kolonialistom: »... Naša zastava, rdeča od krvi zmage, nosi duh države. / Daljni hrup topov se meša z našo koračnico. / Pot do slave vodi preko trupel naših sovražnikov.«
V tem kontekstu se Zdravljica zdi futuristična. Kje so sovražniki? Kje je slava žrtvovanja? Prešeren jih namerno spregleda. Namesto da bi gradil zidove s krvjo, jih podira. Njegov klic, »žive naj vsi narodi«, ne pozna meja.
Radikalna dediščina
Leta 2020 je evropska komisija Zdravljici podelila znak evropske dediščine, s čimer je priznala njen izjemen humanistični pomen. Komisija je v obrazložitvi zapisala, da pesem »uteleša idejo mirnega sobivanja narodov ter vizijo svobodne in demokratične Evrope, ki presega nacionalne meje«.
To priznanje poudarja, da slovenska himna ni zgolj zanimiva kulturna posebnost, ampak tudi model za postnacionalistično dobo. V svetu, ki se ponovno sooča z vzponom agresivnega nacionalizma in zapiranjem meja, Zdravljica ostaja miren, močan opomnik, da se suverenost lahko meri tudi po sposobnosti, po tem, da v sosedu vidiš prijatelja, torej vse kaj drugega kot hudiča.
*
Če vas o naši himni zanima več, priporočamo branje razprave Himna kot simbol naroda: Premislek ob stoletnici nastanka Premrlove Zdravice avtorice Nataše Cigoj Krstulović.
