Ko na potovanju sredi živahne ulice ali na prenatrpanem trgu vzamemo v roke mobilni telefon – da preverimo zemljevid, poiščemo idejo, kje kaj prigrizniti, ali ujamemo popoln popotniški trenutek – je to v očeh uličnih žeparjev skoraj enako, kot da bi pred njihovimi očmi mahali s šopom gotovine. Najspretnejši med njimi znajo z domiselnimi in prefinjenimi prijemi v hipu izkoristiti našo nepazljivost. Pametni telefoni, v katerih danes hranimo vse pomembne podatke o svojem življenju, so namreč postali nova »vroča roba« uličnih tatov po vsem svetu, pred vrhuncem poletne turistične sezone opozarja tudi znani ameriški popotniški strokovnjak Rick Steves, ki z vodniki v besedi in sliki že desetletja navdušuje popotnike za raziskovanje Evrope.
Previdnost je potrebna na vseh točkah, kjer se zbira veliko ljudi, pa tudi v javnem prevozu, pri čemer kradljivci ne izkoriščajo le gneče. V mnogih evropskih podzemnih železnicah se namreč vrata samodejno zapirajo in odpirajo. Če stojite ob vratih s telefonom v roki, bodite previdni. Poročali so o žeparjih, ki so čakali na postaji in hitro pograbili telefon v trenutku, ko so se vrata podzemne železnice zapirala.
Prehod v brezgotovinsko družbo je spremenil pravila igre tudi za žeparje. Danes jih ne zanimajo več zgolj denarnice z gotovino, temveč predvsem telefoni turistov, ki ne omogočajo le dostopa do množice fotografij in digitalnih plačilnih sredstev, ampak imajo popotniki na telefonu pogosto shranjene vozovnice za lete, vlake in turistične znamenitosti ter podatke o počitniški nastanitvi. Izguba telefona je zato na potovanju – še posebej daljšem – lahko izjemno stresna. Prav zaradi vse večjega zanimanja tatov za mobilne naprave se med popotniki širi praksa, da na pot vzamejo dva telefona: enega, svojega glavnega, skrbno shranijo ob telo in ga uporabljajo le na varnejših mestih, drugega, starejšega in manj vrednega, ki ne vsebuje ključnih podatkov, pa uporabljajo za vsakodnevne opravke. Iz tega razloga se na ulice turističnih prestolnic vračajo tudi papirnati zemljevidi, številni turisti pa si pomembne dokumente, kot so vozovnice in rezervacije, že pred odhodom tudi natisnejo.
Dejavni otroci in nosečnice
Kot rečeno, na vrhunec poletne turistične sezone s selitvami narodov po Evropi in svetu se ne pripravljajo le popotniki, temveč tudi organizirane skupine žeparjev, ki sledijo množicam na najbolj obiskanih destinacijah. V ta dobičkonosen, a nezakonit posel so vključeni ljudje vseh starosti – od otrok, starih komaj deset let, do nosečnic, ki izkoriščajo videz ranljivosti za pridobivanje zaupanja, pa vse do dobro organiziranih družin, kjer ima vsak član natančno določeno vlogo. Kdor misli, da bo žeparja zlahka prepoznal, se moti: s svojim videzom in vedenjem se popolnoma zlije z množico turistov, na točkah, kjer sta gneča in nepazljivost največja, pa s spretnimi prsti hitro poseže po vaši lastnini.
Domišljija uličnih žeparjev ne pozna meja. Poleg klasičnih metod, kot je izkoriščanje gneče v javnem prevozu, uporabljajo tudi izpopolnjene scenarije: razlivanje pijače, lažne prošnje za pomoč ali celo situacije, ko vam pod pretvezo vprašanja glede smeri na telefon položijo zemljevid in nato izginejo skupaj z napravo. Poletna sezona je zanje najdonosnejši čas v letu – hoteli, muzeji, letališča in znamenitosti so polni utrujenih, raztresenih in brezskrbnih turistov, ki kljub opozorilom in priporočilom pogosto še vedno nosijo denarnico v zadnjem žepu ali odprtem nahrbtniku. Za izurjene žeparje so takšne razmere pravi raj.
Neuradni zaslužki presenetljivo visoki
Koliko zaslužijo žeparji? Uradnih podatkov seveda ni, saj gre za nezakonito dejavnost, pri kateri se na statistiko ne moremo zanašati. Kljub temu kriminalistične analize, policijska poročila in podatki zavarovalnic ponujajo okvirne ocene o tem, koliko denarja je v igri, zlasti v največjih evropskih turističnih središčih.
V najbolj obiskanih turističnih mestih, kot so Barcelona, Rim, Pariz in Benetke, kjer so žeparske tatvine zelo pogoste, te predstavljajo tudi stalen in pomemben vir zaslužka za storilce. Pri posamezni kraji znaša običajen izplen med 50 in 300 evri, kar vključuje gotovino in predmete, ki jih je mogoče hitro prodati, kot so telefoni, torbice in denarnice. Če naletijo na bolj premožne ali manj pozorne turiste, lahko znesek naraste na 500 evrov ali preseže celo 1000 evrov, zlasti kadar ukradejo denarnico, bančne kartice in telefon hkrati.
Na dnevni ravni so zaslužki zelo različni. Manj izkušeni ali manj aktivni žeparji zaslužijo približno od 100 do 300 evrov na dan, bolj spretni in dejavni med 300 in 1000 evri. Najbolj organizirane in izurjene skupine pa lahko na »delovni« dan na vrhuncu turistične sezone na lokacijah, kot sta beneški Trg svetega Marka in okolica pariškega Eifflovega stolpa, zaslužijo tudi več tisoč evrov dnevno.
Na najbolj »vročih« točkah – med njimi so nam najbližje prav Benetke – lahko dobro usklajena skupina okrade od pet do deset ljudi na dan. Če povprečna vrednost ukradenega znaša med 100 in 300 evri, to pomeni najmanj 500 do 1000 evrov dnevnega izkupička, pri višjih zneskih pa tudi več tisoč evrov, ki si jih razdeli več članov skupine. Neuradni zaslužki so tako presenetljivo visoki in prav zato ostaja žeparstvo za mnoge privlačen, čeprav nezakonit posel.
Žeparji odvračajo turiste
Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za lahko prislužen denar, resničnost ni tako preprosta. Veliko poskusov kraje se namreč konča neuspešno. Na »vročih« točkah, kjer žeparji najraje delujejo, je pogosto prisotna policija, kar žeparjev sicer ne prežene, a njena prisotnost vseeno deluje odvračilno. Poleg tega je vse več organiziranih civilnih »protižeparskih« skupin, ki z glasnimi opozorili turiste opozarjajo na znane obraze žeparskega podzemlja, ki se redno vračajo na ista prizorišča.
Tudi turistične agencije, popotniški forumi in spletne skupnosti danes rutinsko vključujejo opozorila o najbolj tveganih lokacijah in situacijah. Popotnike seznanjajo z najnovejšimi prijemi nepridipravov, ki jih ne manjka, saj njihova domišljija skoraj ne pozna meja. Kljub še vedno množičnemu turizmu se nekateri turisti že izogibajo »prestolnicam« žeparjev, saj se jim ne ljubi ves čas ozirati čez ramo med plačevanjem ali uporabo telefona ter ves čas skrbeti, da v svojem žepu ne bodo začutili dlani tujca.
Kljub pomanjkanju natančnih podatkov analitiki ocenjujejo, da turisti v Evropi zaradi žeparskih tatvin vsako leto izgubijo približno milijardo evrov. Prav dobičkonosnost in stalen tok obiskovalcev z denarjem sta ključna razloga, da se tovrstna kazniva dejanja v največjih turističnih mestih še naprej pojavljajo. Ulično žeparjenje pa vztraja še iz enega razloga: številni žeparji delujejo v okviru širših kriminalnih mrež, zaradi česar morajo zaradi izsiljevanja ali drugih razlogov delo nadaljevati in del svojega izkupička redno predajati organizatorjem oziroma vodjem.
Utrujeni po dolgi poti? Ne usedite se v prvo vozilo
Na turiste oziroma njihove bančne račune poleg uličnih žeparjev in priložnostnih tatičev prežijo tudi druge nevarnosti. Če vam uspe brez zapletov rezervirati počitniško namestitev (o spletnih prevarah z lažnimi plačili na platformah Booking in Airbnb smo že večkrat poročali), vas lahko prva prevara pričaka takoj ob prihodu na izbrano destinacijo. Danes so namreč zelo pogoste prevare s prevozi turistov, najpogosteje z letališkimi taksiji, izključene pa niso niti druge oblike.
Prva linija zaščite je uporaba preverjenih aplikacij za prevoz (Bolt, Uber) ali vnaprej rezervirani prevozi. V teh primerih, ko je cena prevoza že dogovorjena, čeprav posamezni popotniki naletijo tudi na voznike, ki od njih skušajo iztisniti več denarja in med vožnjo od njih zahtevajo dodatno plačilo zaradi takšnega ali drugačnega (izmišljenega) razloga. Po pravilih platform, ki zagotavljajo te prevoze, dodatna plačila, sploh pa ne v gotovini, niso predvidena.
Če morate sesti v taksi ob prihodu, se o ceni dogovorite, preden se vkrcate, in uporabljajte samo uradne taksi postaje. Pri plačilu z gotovino v tuji valuti previdno in počasi preverite, koliko denarja ste dobili vrnjenega.
Prevare z letališkim prevozom so po podatkih spletnega potovalnega vodnika besttravelscout.com najpogostejše v Pragi, Rimu, Atenah in Carigradu. In kako delujejo te prevare? Po dolgem letu je razumljiva in pričakovana utrujenost. Morda niti ne poznate dobro letališča, ste dezorientirani, te ranljive trenutke pa izkoristijo taksisti brez licence (nekateri pa celo z licenco). Najpogosteje skušajo potnike opetnajstiti z napihnjenimi pavšalnimi cenami, ovinkasto-slikovitimi potmi, ki potrojijo razdaljo, in lažnimi letališkimi doplačili.
