V uredništvo je pred dnevi znova poklicala naša dolgoletna bralka iz Kočevja. Njen glas je bil utrujen, poln tihega, a globokega obupa, ki ga razumejo le tisti, ki so se v trenutkih največje ranljivosti znašli v kolesju slovenskega zdravstvenega sistema. Zaradi napredovalega srčnega popuščanja je njeno življenje nenehen boj za zrak, ta boj pa jo prepogosto pripelje do vrat urgentnega centra UKC Ljubljana. Zgodba, ki nam jo je zaupala, ni osamljena, ampak je le še ena v nepreglednem nizu tistih, ki pričajo o nesprejemljivem večurnem čakanju na ozkih bolnišničnih hodnikih. Kdo bo končno presekal ta gordijski vozel, se sprašujejo pacienti.
Naša bralka opaža, da starejši in nemočni pacienti, pogosto prepuščeni samim sebi in priklopljeni na aparature, ležijo na zasilnih posteljah, medtem ko mimo njih hitijo preobremenjeni zdravstveni delavci, ki se trudijo po svojih močeh. Na eni strani vidimo nepopisno človeško stisko in nemoč tistih, ki potrebujejo takojšnjo obravnavo, na drugi pa zdravstveni sistem, ki pred našimi očmi ne zmore več obvladovati pritiska. Na ministrstvo za zdravje smo zato naslovili sklop vprašanj o tem, zakaj sistem odpoveduje in kdaj lahko pacienti pričakujejo konkretne, oprijemljive rešitve. Njihovi odgovori rišejo sliko dolgoročnih strateških načrtov, ki pa žal ne ponujajo čarobne paličice za tiste, ki zdravniško pomoč potrebujejo že danes.
Diagnoza nevzdržnega stanja
Ko smo ministrstvo povprašali o njihovi oceni trenutnih alarmantnih razmer – hudi prostorski stiski in pacientih, ki ure in ure ležijo na urgenci – so priznali, da je situacija izjemno kompleksna. Po njihovi analizi je vzrok za zastoje in preobremenitve ljubljanskega urgentnega centra kombinacija več dejavnikov. Ti dejavniki niso od včeraj, saj med njimi izpostavljajo: preveliko število nenujnih pacientov, ki obiščejo urgenco, omejen sprejem na bolnišnične oddelke, kar ustvarja tako imenovana ozka grla, počasen odtok pacientov iz bolnišnic v institucionalno ali domačo oskrbo ter povečevanje potreb tudi zaradi staranja prebivalstva in drugo.
Dodaten, izjemno hud udarec sistemu zadajo vsakoletna sezonska nihanja. Težave z obremenitvami in posledično daljšim čakanjem na obravnavo se namreč pojavijo tudi ob porastu sezonskih okužb. Pristojni opozarjajo, da je v takšnih primerih stanje običajno razširjeno na vso državo. Ob tem zagotavljajo, da si sicer ves čas prizadevajo za izboljšanje razmer v urgentnih centrih in izvajajo številne ukrepe za razbremenitev teh. Zavedajo se, da je ključ do rešitve na primarni ravni: ukrepajo namreč tudi za boljšo dostopnost do primarnega zdravstvenega varstva – to namreč pomembno prispeva k razbremenitvi nadaljnjih ravni zdravstvenega varstva in tudi urgentnih centrov.
Satelitski urgentni centri
Dolgoletna obljuba slovenskega zdravstva, ki naj bi prinesla prepotrebno rešitev za prepolne urgence, je vzpostavitev mreže tako imenovanih satelitskih urgentnih centrov (SUC). Ideja je preprosta: del bremena prenesti iz osrednjih bolnišnic bližje lokalnim skupnostim. Vzpostavitev mreže satelitskih urgentnih centrov po Sloveniji je namreč del prenove sistema nujne medicinske pomoči.
Kje je projekt danes? Projekt gradnje mreže SUC poteka, končna vzpostavitev pa bo končana do konca leta 2027. Čeprav se letnica 2027 sliši precej oddaljena za pacienta z akutno bolečino, ministrstvo obljublja, da bo takrat zdravstvena slika bistveno drugačna. Ob tem bo pacientom v teh centrih na voljo več možnosti diagnostike, kot jo trenutno zagotavljajo ambulante nujne medicinske pomoči (NMP) zdravstvenih domov. V satelitskih urgentnih centrih bodo namreč na voljo pogoji za razširjeno obravnavo, kar vključuje večjo dostopnost do laboratorijske in slikovne diagnostike, ki bo omogočala najnujnejše diagnosticiranje in zdravljenje.
Kaj to v praksi pomeni za našo bralko in druge paciente? Posledično to pomeni, da pacientov zaradi potrebe po diagnostičnih storitvah na primarni ravni v času dežurstva ne bodo več napotovali v urgentne centre. Trenutno se na podlagi demografsko-geografskih kriterijev vzpostavlja mreža satelitskih urgentnih centrov na 15 lokacijah zdravstvenih domov, kjer že delujejo enote nujne medicinske pomoči.
Kronično pomanjkanje kadra
Gradnja novih centrov in nakup opreme sta le ena plat kovanca. Zidovi in aparature ne morejo zdraviti ljudi – za to potrebujemo strokovno usposobljeni zdravstveni kader, predvsem urgentne zdravnike in diplomirane medicinske sestre, ki pa jih v Sloveniji močno primanjkuje. Glede kadrovske zasedbe satelitskih centrov ministrstvo pojasnjuje trenutni in prihodnji model delovanja. V javnih zdravstvenih zavodih, kjer je predvidena vzpostavitev delovanja enote nujne medicinske pomoči v obliki satelitskih urgentnih centrov, že delujejo mobilne enote, tako imenovane VUZ (vozilo urgentnega zdravnika), ki jih sestavljata zdravnik in diplomirani zdravstvenik oziroma diplomirana medicinska sestra. Prav tako deluje mobilna enota oziroma enote nujnega reševalnega vozila, ki jih sestavljata zdravstveni reševalec in diplomirani zdravstvenik oziroma diplomirana medicinska sestra ter triažna medicinska sestra z dodatnimi znanji iz manchestrskega triažnega sistema. Dodatno ekipo na dežurnem mestu, ki praviloma deluje ob vikendih in praznikih, pa sestavljata dežurni zdravnik in diplomirana medicinska sestra, ki se poleg svoje osnovne dejavnosti občasno vključujeta v delo službe nujne medicinske pomoči.
Kdo pa bo odgovoren, če zdravnikov in sester preprosto ne bo dovolj? Ministrstvo za zdravje zagotavlja financiranje in predpisuje pogoje za delovanje službe NMP, za samo izvajanje in kadrovsko popolnitev pa so odgovorni izvajalci programov. S tem se odgovornost za iskanje in zadrževanje deficitarnega kadra v veliki meri prenaša na pleča samih zdravstvenih domov in zavodov.
Da bi vseeno ustavili kadrovski odliv in privabili mlade, so bili sprejeti različni sistemski ukrepi, kot na primer uvedba mesečne spodbude za izbiro specializacije iz urgentne medicine. S tem želijo povečati zanimanje za to specializacijo, zagotoviti ustrezno število specialistov urgentne medicine in s tem izboljšati dostopnost do zdravstvenega varstva.
Marca letos je bila prav tako sprejeta obsežna nacionalna strategija za upravljanje in razvoj zdravstvenih delavcev in sodelavcev v sistemu zdravstvenega varstva, v kateri so predvideni ciljno usmerjeni ukrepi, med drugim povečanje števila specialistov urgentne medicine in uvedba novih specializacij v zdravstveni negi s poudarkom na urgentnih stanjih ter zaposlovanje tujih strokovnjakov, privabljanje upokojenih kadrov in digitalna razbremenitev sistema. Država je poleg tega razpisala 100 štipendij za zdravstvene poklice v študijskem letu 2025/2026. Spremembe se obetajo tudi pri negovalnem osebju, saj s posebnim pravilnikom diplomirane medicinske sestre in zdravstveniki, ki že delajo na področju urgentne dejavnosti, lahko nadgradijo znanja in kompetence s specializacijo za urgentna stanja.
Pomanjkanje takojšnjih rešitev
Satelitski centri, resolucije, štipendije in strategije do leta 2036 zvenijo obetavno. Toda ko ima pacient, kot je naša bralka iz Kočevja, poslabšanje srčnega popuščanja danes, mu dokumenti ne pomagajo do postelje in hitrejše obravnave. Glavnino neposredne odgovornosti za trenutni kaos na ljubljanskih urgencah ministrstvo neposredno prenaša na vodstvo naše največje bolnišnice. Kljub temu pa izpostavljajo nekatere vpeljane rešitve v sistemu nujne pomoči. Uvedli so na primer nov način delovanja mobilnih enot, tako imenovani srečevalni sistem z vozilom urgentnega zdravnika. Za nakup vozil so namenili štiri milijone evrov evropskih sredstev; tako se zagotavlja razbremenitev zdravnikov z intervencijami, kjer ni potrebe po prisotnosti zdravnika, posledično pa se tem zdravnikom omogoča večja razpoložljivost za delo v ambulantnem delu nujne medicinske pomoči v zdravstvenem domu.
Pomemben strateški korak predstavlja tudi dejstvo, da je julija lani vlada sprejela izhodišča za ustanovitev javnega Zavoda Republike Slovenije za nujno medicinsko pomoč, ki bo korak k učinkovitemu načrtovanju, usklajevanju in celovitemu izvajanju službe nujne medicinske pomoči v Sloveniji, saj bo z jasno določenimi pristojnostmi omogočil bolj povezano, pregledno in enotno upravljanje sistema po vsej državi.
Ob prebiranju obsežnih odgovorov pristojnih je jasno, da se na sistemski ravni premika. Dokumenti so spisani, strategije potrjene, satelitski centri se postopoma rišejo na zemljevidu Slovenije. A kruta realnost slovenskega zdravstva ostaja razpeta med dolgoročnimi rešitvami na ministrskih mizah in hladnimi hodniki urgentnih centrov. Za našo bralko iz Kočevja in stotine drugih, ki te dni, pogosto v strahu in bolečinah, zrejo v strope čakalnic, je vsaka ura preveč. Dokler se dolgoročne vizije ne bodo prevesile v oprijemljivo, hitrejšo in dostojnejšo obravnavo ob bolniški postelji, bo gordijski vozel ljubljanske urgence ostal tesno zavozlan – zdravje in dostojanstvo ljudi pa njegova največja žrtev.
