Priznamo, malce smo bili presenečeni, ko smo ugotovili, da na debeli četrtek v Miljah (Muggia po italijansko) že poteka skoraj vrhunec karnevala, 72. po vrsti. Pomešali smo se z ekipami gasilcev, medvedov, tigrov, in kar je še mask, povezanih v različne vesele skupine iz mesta in okolice, ki tekmujejo med sabo v različnih disciplinah, predvsem pa plešejo, pojejo, veliko pijejo in veliko jedo. In poslušajo muziko, ki po mestnih trgih bobni tako na glas, da se je nemogoče pogovarjati. Vsak šank, vsak bife, vsak ovinek ima svojo glasbo in svojega didžeja, ki vrti viže z vseh vetrov, tudi domače, jasno.
Veselo je bilo seveda tudi v gostilni, ki smo jo že nekaj časa želeli obiskati. Osteria al Corridoio je sredi mesta in so imeli tudi zunaj pred vrati karnevalski šank, v notranjosti pa so za razprodanimi mizami stregli pustni meni, ki se niti ni zelo razlikoval od vsakodnevnega. Veljajo namreč za kuhinjo, ki goji lokalno hrano, to pa so v prvi vrsti enostavne ribje jedi, v drugi pa tudi klobase in zelje ter pomfrit.
Pika Nogavička prinese bakalar
Igriva in kronično nasmejana natakarica je bila oblečena v Piko Nogavičko in je, kaj pa drugega, govorila slovensko. Najprej bomo nekaj hladnega in kot meni, nalepljen na steni, je tudi Pika Nogavička ponujala samo dve možnosti, bakalar in šavor. Morda ne tako poceni, kot smo vajeni v naši rubriki, ampak za dve povečani porciji smo plačali dvakrat po 15 evrov. Tri velike kepice nežnega in sladkega bakalarja opremijo s popečenim kruhom, če pa ta ne zadostuje, so na mizi tudi sveže mehke bige, ki jih, to je treba priznati, pri takšnih namazih nujno potrebujete. Bakalar se ni veliko oddaljil od klasične predstave o tej tradicionalni morski jedi, so bili pa sardine in gamberi na šavor nekaj posebnega.
Že kombinacija obeh morskih prebivalcev je na naši strani Jadrana bolj redka, celo med pogumnejšimi ustvarjalci, predvsem pa šavorja na naši strani meje ne delajo po beneško kot v Miljah, kjer se čebuli in lahnemu kisu pridružijo še pinjole in rozine. Ob prvi jedi smo se odžejali s kozarcem solidnega penečega, menda lokalnega vina (3,5 evra na kozarec).
Jota s šunko ali šunka z joto
Nadaljevali smo s svežo malvazijo, pol litra za sedem evrov, in po ribjem uvodu prešli na bolj celinsko, še vedno pa lokalno, malo tudi slovensko ponudbo.
Jota za osem evrov je bila verjetno največje presenečenje večera, če odštejemo skupino simpatičnih živali iz ene od karnevalskih skupin, ki se je odločila na hitro pomalicati špagete z vongolami. Na hitro, morali so naprej, na rajanje. V porciji jote je bilo nekaj več kot četrt kilograma prekajenega mesa, recimo kar šunke, izpod katere smo izbrskali nekaj zelja, fižola in krompirja. Priporočamo, če bodo seveda imeli tudi po karnevalskem obdobju takšne porcije.
Med toplimi predjedmi so imeli za zmernih deset evrov tudi lazanjo z mesnim ragujem, po bolonjsko bi rekli pri nas. Posebnost, rahlo lazanjo z ragujem ne le napolnijo, ampak jo z njim za dobro mero še polijejo, kar izkušnjo malce spremeni in jasno, jed postane še bolj nasitna.
Ljubljanski zrezek in klobasa
Navadili smo se, da pri glavnih mesnih jedeh naročimo kozarec rdečega vina, kot to nekaj strani naprej svetuje hišni zdravnik Nedeljskega dnevnika Ivo Belan. V Miljah so imeli na voljo samo refošk iz pipe, čeprav smo v hladilniku, ki pa ga v karnevalskih dneh ne odpirajo, opazili tudi nekaj buteljk.
Refošk, ki so nam ga natočili, nas ni preveč razveselil, bil je, sicer pričakovano, kisel. Verjetno tudi zato, da se lahko primerno loti ljubljanskega zrezka ali, kot pravijo v Italiji, lubianske ali, kot pravijo v Osterii al Corridoio, ljubljanske. Svinjski zrezek napolnijo s sirom in pršutom in ga ocvrejo. Potem pa niti ne veliki, a nasitni porciji (15 evrov) dodajo samo ocvrt krompirček.
Naša pričakovanja je bolj izpolnila klobasa, polovica kuhane debeluhinje stane 12 evrov, je pa treba poudariti, da jo opremijo z resno porcijo kuhanega zelja in, če verjamete ali ne, še z dodatnim koščkom mesa. Kot pri vseh drugih jedeh bi si upali reči, da jih ne kuhajo zato, da bi ena oseba pojedla tri ali celo štiri jedi, ampak zato, da poje eno, potem pa sledi veseljačenje z glasbo in alkoholnimi napitki.
Jabolčni zavitek namesto pustnih ocvrtkov
Potem ko smo videli, kam smo prišli, smo z zanimanjem pričakovali ocvrte pustne dobrote, recimo flancate ali miške ali fritole. Pa jih ni bilo. Presenetili so nas in postregli brez dvoma soliden jabolčni zavitek (strucolo de pomi), ki pa ima v marsikje v Sloveniji nam bolj všečne sorodnike. Je pa res, da so bili kosi jabolk večji kot pri nas in da so pri pripravi uporabili več dišav, predvsem vanilje.
Pa še nekaj, v maniri pravih italijanskih gostiln, čeprav se nam je zdela Al Corridoio tudi malo slovenska, so na koncu ponudili tudi liker z likviricijo, ki je po vonju in okusu spominjal na bombone bronhi, ter prijazen, ne premočan limončelo.
