Heston Blumenthal velja za pionirja molekularne kuhinje, je pa tudi avtor številnih knjig. Njegove televizijske oddaje, v katerih se pri pripravi jedi poigrava z okusi, teksturami, vonjavami, zvoki in spominom, so postale znane po tem, da je v njih brisal ločnice med profesionalno kuhinjo, znanostjo in domačo kuharijo, zato so ga v reviji Esquire celo razglasili za najbolj norega znanstvenika v britanski kuhinji, seveda v pozitivnem smislu. Tudi njegove znamenite jedi iz restavracije Fat Duck ali Debela raca po slovensko, okronane s tremi Michelinovimi zvezdicami, so postale legendarne v vsej svoji »norosti«. Pa naj gre za kašo iz polžev z ovsenimi kosmiči, česnom in peteršiljem, trikrat ocvrt pomfrit, sladoled iz slanine in jajc, morske sadeže z užitnim peskom in peno, ki jih gostje mlaskajo ob poslušanju valov, ali pa piščančjo jetrno pašteto v obliki in barvi mandarine.
Hrana kot čutno doživetje
Blumenthal, eden najbolj znanih kuharskih mojstrov sodobnega sveta, ki je kuhinjo spremenil v laboratorij, obedovanje pa v gledališče, je pravzaprav samouk. Rojen je 27. maja 1966 v Shepherd's Bushu v Londonu kot Heston Marc Blumenthal, priimek menda izvira iz Latvije in naj bi pomenil cvetočo dolino. Odraščal je v družini, ki je bila močno zaznamovana z judovsko vero. Oče je bil poslovnež iz Južne Rodezije, mati, ki je delala kot tajnica, pa Angležinja, ki se je spreobrnila v judovstvo. Šolal se je na zasebnih in javnih šolah, a se učenje, kot je kasneje razlagal, takrat še ni vkomponiralo v njegov svet. Tudi gostilne ne, saj je kasneje razlagal, da v gostilne in restavracije družina pravzaprav ni nikdar zahajala. Zato je bil še bolj poseben dan leta 1982, ko so Blumenthalovi namesto običajnih počitnic na južni obali Anglije poletje preživeli na evropski celini in celo prvič večerjali v restavraciji z Michelinovo zvezdico, L'Oustau de Baumanière v Provansi, kjer ga ni prevzela zgolj hrana, ampak celotna izkušnja z zvoki in drugimi dražljaji, povezanimi z obedovanjem. »Žvrgolenje čričkov, vonj sivke ob sončnem zahodu, žvenketanje kozarcev, rezanje jagnječje noge, nepozaben prizor, ko so natakarji polivali omake po suflejih. In to v času, ko je bilo oljčno olje v Angliji na voljo le v lekarnah za čiščenje ušes! Bilo je tako drugačno od rib s krompirčkom, ki je bil do takrat največji možen užitek,« je Heston kasneje opisoval dogodek, ki ga je tako prevzel, da se je odločil, da bo postal kuhar, in pri osemnajstih zapustil šolo ter se zaposlil kot vajenec pri znanem kuharskem mojstru Raymondu Blancu v luksuznem hotelu z restavracijo Le Manoir aux Quat' Saisons v Oxfordshiru, ki ima že štirideset let dve Michelinovi zvezdici. Ampak tam je zdržal le en teden ter naslednjih deset let delal kot kontrolor kreditov in izterjevalec dolgov, hkrati pa se je vztrajno in intenzivno iz kuharskih knjig učil francoske klasične kuhinje.
Debela raca in Jelenova glava
Ko je začutil, da se je oborožil z dovolj kuharskega znanja, je leta 1995 kupil propadajoči pub v Brayu, majhni vas ob reki Temzi v grofiji Berkshire, približno štirideset kilometrov od Londona, v njem odprl bistro in ga poimenoval Fat Duck. Začel je z minimalno ekipo, v kateri sta bila le on in pomivalec posode, in pripravljal zrezke s pomfritom, limonine torte in podobne preproste jedi, s tem da je že takrat vpeljal svojo prvo inovacijo – trikrat ocvrt pomfrit, ki ga je, kot je kasneje razlagal, pilil štiri leta. S to tehniko je dokazal, da je mogoče tudi iz popolnoma preproste jedi ustvariti popolno kuharsko kreacijo.
V začetku Debela raca ni privabljala prav veliko ljudi, tako da je Heston skupaj z njo skoraj bankrotiral. A je prodal hišo, avto in vse premoženje, da jo je ohranil, in jo počasi polnil tudi s pomembnimi gosti, kot so Michelinovi ocenjevalci, ki so mu prvo zvezdico podelili leta 1999, drugo 2002, tretjo pa 2004, leto kasneje, torej 2005, pa so jo za najboljšo restavracijo na svetu okronali še v izboru World's 50 Best Restaurants. Blumenthal je ne le privabljal goste v Bray, ampak tudi eksperimentiral z najrazličnejšimi tehnikami in sestavinami, ki jih je združeval na najbolj nemogoče načine. Njegove jedi so postale povezane ne le z osnovnimi okusi posameznih sestavin, ampak je vanje vključeval tudi zvočne kulise, najrazličnejše molekularne okuse in vonjave ter kup znanstvenih trikov iz fizike in kemije. Kuhinjo v Debeli raci je spremenil v enega najbolj naprednih laboratorijev in sodeloval z najrazličnejšimi znanstveniki, zgodovinarji hrane, parfumerji ter pri pripravi jedi uporabljal tekoči dušik, suhi led, centrifuge in še kup laboratorijske opreme.
Tako kot večina kuharjev nove dobe je tudi Blumenthal svojo vizijo širil z odpiranjem drugih gostinskih okrepčevalnic. Tako danes le nekaj korakov od Debele race stoji The Hind's Head, zgodovinski pub iz 15. stoletja, ki ga je Heston Blumenthal leta 2004 spremenil v enega najbolj edinstvenih pubov na svetu. Medtem ko se je v Fat Ducku poigraval z molekularnimi čarovnijami in senzoričnimi doživetji, so se v Jelenovi glavi malicale jedi iz klasičnega repertoarja britanske kuhinje, seveda nadgrajene s Hestonovim znanstvenim pristopom in spoštovanjem do zgodovine. Pub si je leta 2023 prislužil Michelinovo zvezdico.
Leta 2011 je odprl še restavracijo Dinner by Heston Blumenthal, ki stoji v prestižnem hotelu Mandarin Oriental Hyde Park v Londonu. Tudi tamkaj jedi temeljijo na zgodovini britanske kuhinje, saj so Blumenthal in njegova ekipa raziskovali in razvili jedi iz starih kuharskih knjig tudi iz 14. stoletja in pozabljenih receptov, tako da imajo jedi na jedilniku zraven zapisano tudi leto izvora. Ena najbolj prepoznavnih jedi v hotelski restavraciji, ki že leta drži dve Michelinovi zvezdici, je prav njegova znamenita mesna mandarina, vendar je tamkaj od leta 2027 ne bo možno več pokusiti, saj je posebnež britanske kuhinje napovedal, da bo tega leta restavracijo zaprl. Najbolj sproščena Hestonova obedovalnica je The Perfectionists' Café. Odprl jo le leta 2014 na letališču Heathrow, v njej pa ponuja malce izpopolnjene verzije klasičnih jedi, kot so burgerji, pice in pomfrit, s tem da tudi tam pri pripravi hrane uporablja znanstveni pristop, vendar na bolj preprost in vsakdanji način.
Škandal s pokvarjenimi školjkami
Leta 2009 se je v restavraciji The Fat Duck zgodila ena najbolj odmevnih afer v sodobni gastronomiji. Več kot štiristo gostov se je zastrupilo s hrano, pri čemer so preiskave kasneje pokazale, da je bil vzrok najverjetneje norovirus, povezan z okuženimi ostrigami. Restavracijo je Blumenthal začasno zaprl, dogodek pa je močno odmeval v medijih. Blumenthal je po aferi uvedel strožje varnostne in higienske standarde ter še bolj začel poudarjati pomen sledljivosti sestavin, škandal pa na sam ustroj in slavo restavracije ni imel večjega negativnega vpliva.
Tudi njegovo osebno življenje je bilo zaznamovano s posebnimi izzivi. Prva poroka leta 1989 se je končala z ločitvijo po 28 letih in tremi otroki. Tudi naslednja se ni izšla. S Stephanie Gouveia je dobil četrtega otroka, a sta se tudi z njo razšla. Leta 2024 se je poročil z 21 let mlajšo francosko nepremičninsko agentko Melanie Ceysson, s katero živita na podeželju v Provansi. Leta 2017 je postal znan še po tem, da so mu diagnosticirali bolezen ADHD, zaznamovano z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo, ki mu je, kot sam pravi, omogočila hiperosredotočenost na delo, leta 2024 pa še bipolarno motnjo, zaradi katere so ga celo prisilno hospitalizirali, kar pa je pravzaprav unovčil z neverjetno uspešnim dokumentarnim filmom Heston: My Life With Bipolar, ki so ga posneli na BBC. V njem je odkrito spregovoril o svojih izkušnjah z ekstremnimi nihanji razpoloženja, od evforičnih, ustvarjalno intenzivnih obdobij do globokih padcev.
