Wyatt Andrews je bil desetletja dopisnik ameriške televizije CBS News, v svoji karieri pa je bil priča več prelomnim zgodovinskim trenutkom, od atentata na Indiro Gandhi do jedrske nesreče v Černobilu, ki se je zgodila pred 40 leti, 26. aprila 1986. O tragediji je poročal iz Moskve, kamor je prišel z družino le dva tedna prej. Eksplozija enega od reaktorjev jedrske elektrarne je sprostila dobrih 400-krat več sevanja kot atomska bomba v Hirošimi, radioaktivni oblak pa se je razširil po Evropi, a so sovjetske oblasti o njej sprva molčale.
Andrews je kot pomembna priča spregovoril o takratnem dogajanju v novi dokumentarni oddaji National Geographica Černobil: Znotraj jedrske katastrofe, ki bo na ogled 20. in 21. aprila, o novinarskih izzivih tedaj in danes pa je razmišljal tudi v pogovoru za Nedeljski dnevnik.
Kako se sami spominjate trenutka nesreče?
Dva tedna pred Černobilom sem iz ZDA v Moskvo pripeljal svojo družino, dveletno hčerko in novorojenko, hkrati pa sem imel odgovornost dopisnika in vodje tamkajšnjega dopisništva. Ko se je zgodila nesreča, je bilo, kot bi eksplodiral internet. Tiskovne agencije oziroma stroji so začeli brneti in takrat smo vedeli, da gre za veliko zgodbo. Šlo je za Švedsko, ki je sporočila, da jih je dosegel velik radioaktivni oblak in da so morali ustaviti eno od jedrskih elektrarn, ker so zaznali sevanje pri zaposlenih. Eden najmočnejših trenutkov v dokumentarcu je posnetek švedskih delavcev, ki prihajajo na delo in jim začnejo piskati dozimetri. Nesreča se je zgodila v petek zvečer, takrat pa je bila nedelja. Švedska je sporočila: oblak je ogromen, vemo, da ni naš. Vrsta zaznanega sevanja kaže, da se je jedrska nesreča zgodila nekje v Sovjetski zvezi, verjetno južno od Moskve. Sovjeti pa – popolna tišina.
Videla sem vaše poročanje iz tistega dne. Sovjeti nesreče sprva sploh niso priznali.
Res je. Kot novinar se najbolj spomnim ravno te tišine. Veliko stvari si moral interpretirati in že samo dejstvo, da Sovjeti niso nič rekli, je bilo pomembno poročilo. Ko so hoteli nekaj zanikati, so to naredili hitro. Lahko si jih dobil na telefon. Tokrat pa tega niso zanikali, temveč niso ničesar rekli. To je bil izjemno močan znak krivde. In tudi dokaz, da imajo Švedi prav.
Ali serija predstavlja nov pogled na dogajanje?
Ko sem gledal dokumentarec, me je impresionirala širina sogovornikov. Ne samo novinarji in diplomati, ampak tudi znanstveniki, rudarji, prebivalci Pripjata, svojci žrtev. Mi nismo poročali samo o sovjetski skrivnostnosti – poročali smo o situaciji, kjer je bila ogrožena varnost več deset milijonov ljudi. Ljudje po vsej Evropi, posebno na Balkanu in v Skandinaviji, so spraševali: Ali lahko otroci hodijo v šolo? Ali lahko pijemo vodo? Ali lahko sejemo? Ali lahko letimo? Milijoni ljudi so bili prestrašeni in so spreminjali način življenja, ker Sovjeti niso povedali tega, kar so vedeli.
To je bila ena največjih katastrof v zgodovini. Je bil to tudi največji izziv v vaši karieri?
Brez dvoma. Najtežji. In to brez konkurence. Ljudem si moral povedati nekaj o njihovi varnosti, hkrati pa so bile informacije večinoma špekulacije. Kot novinar moraš to jasno povedati. Švedi so dali dovolj podatkov, da so znanstveniki v Veliki Britaniji in ZDA lahko sestavili zelo informirane ocene. Za nekaj dni so celo ustavili lete, dokler niso ugotovili, da raven sevanja ni tako visoka. Največji izziv je bil ugotoviti, kaj se dejansko dogaja in kako nevarno je ter kaj lahko odgovorno povem javnosti. Avtoritarni režimi želijo nadzorovati informacije, ampak ko gre za varnost ljudi, to ne bi smelo veljati. Ta dokumentarec je argument za več transparentnosti. Ljudje potrebujejo informacije – o vodi, hrani, delu, šoli.
Danes imamo internet, s tem pa tudi lažne novice. Je zdaj lažje ali težje skriti katastrofo?
Takšno katastrofo bi bilo danes veliko težje skriti. Takrat je KGB lahko odrezal telefonske linije v Pripjatu, zdaj pa imajo ljudje več načinov komunikacije. Ampak s tem se ne smemo tolažiti. Danes je veliko lažje širiti laži. Nekdo bi lahko trdil, da gre za tajni napad ali začetek jedrske vojne. Problem današnjega časa je, da ne moreš skriti dogodka, lahko pa izkoristiš strah.
Komu bi ljudje danes bolj verjeli? Medijem ali političnim voditeljem, če bi vsaka od strani govorila nasprotno stvar?
Še vedno obstajajo ljudje, ki iščejo resnico v novinarstvu, a preveč jih izbere dezinformacije, teorije zarote ali propagando. Ta dokumentarec je argument, da naj ljudje izberejo kakovostne informacije. Tiste, ki niso povezane z oblastjo, ampak oblast preverjajo. Največja napaka, ki jo je priznal tudi Gorbačov, je bila v času jedrske nesreče v Černobilu izguba zaupanja – zlasti prebivalcev v Ukrajini. Ljudje so namreč spoznali, da sovjetska oblast skrbi zase, ne za njihovo varnost, in tega niso pozabili.