Julija 1983 je letalo boeing 767 družbe Air Canada poletelo iz Montreala proti Edmontonu. Na višini približno 12.500 metrov pa se je zgodilo nekaj nepredstavljivega – oba motorja sta hkrati ugasnila. Letalu je preprosto zmanjkalo goriva. Težava ni bila v tehnični okvari, temveč v povsem človeški napaki. Osebje je pri izračunu potrebne količine goriva zamenjalo kilograme in funte.
Kanada je v tistem času prehajala z imperialnega na metrični sistem. Boeing 767 je bil prvo letalo v floti Air Canada, pri katerem so količino goriva merili v kilogramih, medtem ko je večina zaposlenih še vedno razmišljala v funtih. Ker je bil sistem za merjenje goriva pokvarjen, so morali količino izračunati ročno. Pri pretvorbi pa so uporabili napačen faktor. Namesto potrebnih 22.300 kilogramov so v rezervoarje natočili le približno 10.100 kilogramov goriva.
Čudežno se je nesreča končala brez smrtnih žrtev. Pilot Robert Pearson je bil namreč tudi izkušen pilot jadralnih letal. Ko sta motorja ugasnila, je ocenil, da lahko letalo postane velikansko jadralno letalo in pristane na nekdanjem vojaškem letališču pri kraju Gimli. Nesreče se je tako oprijelo ime Gimli Glider incident. Opuščeno vojaško letališče so takrat uporabljali za dirke z gokardi. Kljub temu da so bili med pristankom na stezi ljudje in vozila, je pilotu uspelo pristati brez smrtnih žrtev. Za omenjeno nesrečo še danes na usposabljanjih izvedo vsi piloti, predstavijo jim jo kot klasičen primer, kako lahko navidezno majhna napaka pri merskih enotah povzroči skoraj katastrofo. Morda vas zanima, kaj je bilo z letalom. Popravili so ga, vrnili v floto in pri Air Canada je letelo še več kot 20 let.
125 milijonov je šlo v nič
Napake pri merskih enotah niso povzročale težav le v letalstvu. Leta 1999 je ameriška vesoljska agencija Nasa izgubila robotsko sondo Mars Climate Orbiter, vredno približno 125 milijonov dolarjev.
Sonda je bila namenjena raziskovanju podnebja in atmosfere Marsa, njena misija pa se je končala še pred začetkom znanstvenega dela. Ena ekipa je uporabljala angleške merske enote, druga pa metrične. Zaradi napačne pretvorbe podatkov je sonda ob prihodu na Mars letela prenizko v atmosfero in za vedno izginila.
Dogodek je postal eden najbolj znanih primerov, kako lahko že navidezno majhna napaka pri enotah povzroči izgubo večletnega dela in ogromnih finančnih sredstev. Nasa je po incidentu bistveno zaostrila postopke preverjanja podatkov in merskih sistemov.
Ladja, ki je potonila že na prvi plovbi
Nekoliko dlje v zgodovino sega nesrečna zgodba švedske vojne ladje Vasa. Potopila se je na svojem prvem potovanju 10. avgusta 1628 v Stockholmu, komaj 120 metrov od obale. Prvi močnejši sunek vetra jo je nagnil, voda je vdrla skozi odprta topovska vrata in Vasa se je potopila v nekaj minutah. Na krovu je bilo tedaj 150 ljudi, v nesreči jih je utonilo najmanj 30.
Graditeljem ladje takrat bržkone ni bilo jasno, kaj je šlo narobe. Skrivnost so namreč razvozlali šele več kot tristo let pozneje, ko so podvodni arheologi naleteli na razbitine ladje. Po zahtevnih pripravah so jo leta 1961 dvignili na površje. Zaradi hladnih voda Baltskega morja se je ohranilo več kot 95 odstotkov izvirne lesene konstrukcije, kar je omogočilo izjemen vpogled v ladjedelništvo 17. stoletja in razkrilo nenavadno podrobnost, ki je med drugim botrovala potopitvi. Po sodobnem laserskem merjenju ladje so raziskovalci ugotovili, da je ladja asimetrična. Vzrok za to so razvozlali šele leta 2012, ko so na dovolj posušenem lesu našli štiri originalna merila. Izkazalo se je, da so levo stran ladje zgradile ekipe delavcev iz Švedske, desno pa iz Nizozemske. Švedi so uporabljali mersko enoto švedskih čevljev (približno 29,7 cm), Nizozemci pa amsterdamskih čevljev (približno 28,3 cm). Zaradi tega posamezni deli trupa niso bili popolnoma simetrični, topovski lini na desni in levi strani ladje pa nista bili na enaki višini.
Čeprav so k nesreči verjetno prispevali tudi drugi dejavniki, med njimi kraljeva zahteva po močni oborožitvi, Vasa še danes velja za simbol tehničnih napak in eno najbolje ohranjenih pomorskih arheoloških najdb na svetu.
Manj kot milimeter, a dovolj za nesrečo
Da so lahko usodne tudi najmanjše razlike v merah, so leta 2003 spoznali vzdrževlaci tokijskega zabaviščnega parka Disneyland. Na eni največjih atrakcij se je vlak tik pred postajo iztiril zaradi počene osi kolesa.
Na srečo ni bil nihče od potnikov resno poškodovan, so pa atrakcijo takoj zaprli za obiskovalce. In kje je tukaj nastopijo merske enote? Leta 1995 so pri vzdrževanju in posodobitvah atrakcije spremenili specifikacije nekaterih delov z imperialnega sistema (palci) v metričnega (metri). Pri tem se je premer osi spremenil s približno 44,14 milimetra na 45 milimetrov. Težava je nastala, ker niso ustrezno posodobili vse tehnične dokumentacije in so tako leta 2002 nove osi naročili po starih načrtih. Razlika, manjša od enega milimetra, se zdi zanemarljiva, vendar je pri hitro vrtečih se mehanskih delih izjemno pomembna. Razmik med osjo in ležajem je bil zato več kot petkrat večji od predvidenega, kar je sčasoma povzročilo okvaro.
Kaj pa Slovenija?
Ob vseh teh primerih se marsikdo vpraša, ali se je kaj podobnega zgodilo tudi pri nas. Pred uvedbo metričnega sistema v 19. stoletju so na območju današnje Slovenije namreč uporabljali različne različice čevljev, sežnjev, milj in drugih merskih enot. Razlike med njimi so pogosto povzročale težave pri trgovanju, gradnji, vojaškem kartiranju in geodetskih meritvah. Kljub vsemu pa tako velikih in odmevnih nesreč zaradi merskih napak slovenska zgodovina ne pozna. Kar pa ne pomeni, da se niso dogajale, le da jih je večina najbrž ostala skrita znotraj ozkega kroga ljudi.
