Imitator in humorist Aleksander Pozvek je že od svojega 18. leta dalje sodelavec radijske oddaje Radio Ga Ga, v kateri imitira številne znane politike. Februarja 2019 je začel delati tudi kot novinar dnevnoinformativne oddaje Svet na Kanalu A, marca letos pa je postal še voditelj oddaje Vse najboljše novice na Pop TV, ki v ospredje postavlja ljudi, resnične trenutke in dejanja, ki vračajo vero v dobro.
Kaj vas je najbolj pritegnilo pri oddaji Vse najboljše novice?
Predvsem to, da oddaja prinaša svež in drugačen pogled na svet okoli nas. V času, ko je medijski prostor pogosto zapolnjen z negativnimi in dramatičnimi vsebinami, so dobre novice in zgodbe vse prevečkrat prezrte. Oddaja deluje kot protiutež. Kot opomnik, da poleg izzivov obstajajo tudi napredek, solidarnost, pogum in preprosti vsakodnevni trenutki, ki nas lahko nasmejijo ali navdihnejo.
Kako sploh pridete do dobrih novic?
Iskreno? Na vsakem koraku so. Slovenci smo res izjemni na številnih področjih. Smo v samem vrhu v športu, ogromno se dogaja na področju inovacij, medicine, znanosti, da o dobrodelnosti sploh ne govorim. Če sem čisto iskren, je večja težava to, da je oddaja prekratka, kot pa to, da ne bi našli dovolj zgodb, s katerimi bi jo zapolnili. Kar pa me še posebno veseli, je to, da so ljudje oddajo res vzeli za svojo. Začeli so nas tudi sami klicati, nam pisati in predstavljati svoje dobre zgodbe, svoje junake.
Katera dobra novica je vas osebno nazadnje najbolj razveselila?
Pri vas sem prebral, da nova obsežna raziskava potrjuje, da zmerno pitje kave ali čaja bistveno upočasni staranje možganov in zmanjša tveganje razvoja demence.
Katero pa bi si najbolj želeli slišati?
Da je evolucija homo sapiensa končno prišla do točke, ko orožja preprosto ne potrebuje več. Da smo kot družba in kot civilizacija dozoreli do te mere, da sporov ne rešujemo več z močjo, strahom ali uničenjem, ampak z razumom in dialogom.
Morali ste se prilagoditi studijskemu delu. Kako ste se ga navadili?
Iskreno povedano, ne vem, ali sem se ga že čisto navadil. V studiu še vedno stojim precej na široko. Je pa res, da je dinamika v studiu povsem drugačna kot na terenu. Tam si ves čas v gibanju, odzivaš se na situacijo in energija je precej bolj neposredna. V studiu pa mora biti vse bolj umirjeno, natančno in usklajeno.
Še vedno pa veliko časa preživite na terenu. Kaj vas pri tem delu najbolj žene?
Žene me celoten ustvarjalni proces od pisanja scenarija, vedno bolj tudi režija na terenu pa vse do montaže. Torej, kako zgodbo vizualno in vsebinsko postaviti, da ima svoj ritem, svoj ton in neko osebnost. Rad imam, da nastajajo prispevki z mojim podpisom, ne pa zgolj šablonsko televizijski.
Se vam zdi, da so ljudje danes bolj odprti ali bolj zadržani do novinarjev?
V svoji karieri še nisem doživel kakšne res slabe situacije z ljudmi. Kamor koli smo prišli, smo bili zelo lepo sprejeti. Seveda pa hitro ugotoviš tudi, da boš, če recimo na Tromostovju v Ljubljani delaš kakšno anketo, dobil odgovor: »Mudi se mi.« Ampak to je čisto normalno, tudi sam bi se verjetno podobno odzval, če bi me kdo kar tako »snel«.
Pri vašem delu je pogosto prisoten tudi humor. Ga je ob določenih zgodbah težko najti?
Seveda obstajajo teme, pri katerih ni prostora za humor, in tam moraš to tudi zelo jasno začutiti. Ampak pri veliki večini zgodb je včasih dovolj že to, da samo malo obrneš koordinatni sistem, pa hitro ugotoviš, da je v situaciji že zametek humorja.
Kdaj in s čim ste nazadnje nasmejali sami sebe?
Med koncem tedna, ko sem s fleksarico v roki rezal balkonsko ograjo … Več pa ne povem.
Se sami sebi pogosto nasmejite tudi ob ustvarjanju novih imitacij?
Največkrat ne, ker z novimi imitacijami nikoli nisem čisto zadovoljen in jih ves čas izpopolnjujem. Velikokrat ustvarjanje nove imitacije niti ni tako zabavno, kot je potem za poslušalke in poslušalce.
So z nedavnimi parlamentarnimi volitvami prišli tudi novi liki za vaše imitacije?
Nekaj novih likov je prišlo, nekaj zelo uporabnih. Bo pa seveda treba še počakati na imena ministrov, takrat se zabava zares začne. Je pa treba biti potrpežljiv, da se ne zgodi kot s Prebiličem, imitacija je narejena, pa se potem ne uvrsti v državni zbor.
Satira pogosto nastavlja ogledalo družbi. Kaj danes vi vidite v njem?
Ogledalo je precej prašno, lučka, ki je osvetljevala podobo, pa je že pred časom nehala goreti. Morda bo čas za nakup novega. Šalo na stran. Čeprav nekateri pravijo, da je težko delati satiro, ker so originali že sami po sebi tako dobri, jim sam teh »medalj« ne bi dal. Mislim, da smo v času, ko je satira še kako pomembna, predvsem zato, ker odpira oči in spodbuja ljudi h kritičnemu razmišljanju, in prav to je ključno.
Kakšen pa je Aleksander Pozvek, ko ugasnejo kamere?
Ko ugasnejo kamere, sem po navadi utrujen. Je kar velika razlika med Aleksandrom pred kamero in za njo. Sem velik domoljub in ljubim svoj dom. Starejši ko sem, raje sem doma in vedno pomembnejši se mi zdi mir, ki ga imam. Že zdaj vidim, da bom eden tistih, ki v jeseni svojega življenja vsak dan kaj »prčkajo« okoli hiše, kosijo travo na štiri centimetre in z debelimi očmi opazujejo ljudi, ki imajo stalno potrebo po neskončnih potovanjih.
Kako pa se trenutno sproščate?
Moja zadnja ljubezen je hokej na ledu. Na Bledu ga igram rekreacijsko vsako nedeljo in to je čudovit hobi, ob katerem si spočijem glavo. Skoraj lahko rečem, da sem že strokovnjak za hokejsko opremo in cene. Sprosti pa me tudi, če se z družbo usedemo na vrt in ob dobri kapljici rešujemo svet.
