Posebnost gnezdilnice Prirodoslovnega muzeja Slovenije je ta, da je notri kamera, skozi katero lahko na spletni strani muzeja v živo spremljamo dogajanje v gnezdu. Ravno v času našega obiska na ornitološkem oddelku smo lahko videli vztrajnega ščinkavca, ki se je v iskanju gnezda motovilil okoli hiške – a se je izkazalo, da je ta že zasedena, saj v njej trenutno biva velika sinica (trenutno lahko spremljamo razvoj njenih golih rožnatih mladičkov). V trenutku, ko je vsiljivec hotel skozi odprtino pomoliti kljun, je začela sinica glasno pihati, da bi se ta ustrašil in samičko pustil pri miru. V naravi sicer velja pravilo, da zmaga močnejši, a ni vedno tako. Manjše vrste, ki so si že nabrale nekaj izkušenj, se ne pustijo ugnati kar tako, brez boja.
Neprecenljive informacije
Tea Knapič, kustosinja in vodja kustodiata za nevretenčarje, je povedala, da so hiško s kamero v muzeju nastavili leta 2023. »Na to idejo smo prišli zaradi vseh zgodb ornitologov v tej pisarni, ki so pravili, da se v gnezdilnici stalno nekaj dogaja, zato smo hoteli dobiti vpogled v njeno notranjost. Tako smo prišli do neprecenljivih podatkov, do katerih drugače ne bi mogli dostopati. Projekt smo združili še s poslanstvom muzeja, ki temelji na izobraževanju in približevanju narave javnosti. Tako lahko vsak, ki mogoče ni ptičar, pa ga ptice vseeno zanimajo, v živo spremlja njihovo gnezdenje in se tako veliko nauči,« je prepričana sogovornica.
Ko mladiči zapustijo gnezdilnico, se vajo naseli nov par iste ali druge vrste, tako da je hiška v gnezditveni sezoni nenehno »v obratovanju«. S pomočjo prenosa v živo lahko spremljamo cel potek gnezdenja – od odlaganja jajc do razvoja in prvega izleta mladičev.
Ornitolog v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, ki vodi projekt gnezdilnic, Dare Fekonja je dejal, da je bila gnezdilnica pred oknom njegove pisarne že v času njegovega predhodnika. Slednji mu je znal povedati veliko zgodb o ptičjih vragolijah. »Škorec rad samici prinese kakšno darilo, da bi jo tako bolj očaral. Iz narave izbere tisto, kar mu je všeč, po navadi je to kaj zelenega, kakšen del rastline. Sinica po drugi strani ne nosi rastlin, ampak hrano. Ko najde hrano, jo z vejice pokliče in ji tako sporoči, da prihaja, da se ne bo ustrašila. Samica ne hodi veliko iz gnezda, da je čim manj v nevarnosti, zato za iskanje hrane najprej skrbi samec.«
Mi posegamo v njihov habitat
Ptičje gnezdilnice, kakršno lahko v živo spremljamo prek kamere Prirodoslovnega muzeja Slovenije, niso le zanimiv vpogled v skrito življenje ptic, temveč tudi jasen kazalnik sprememb v našem okolju. »Z njihovim nameščanjem opozarjamo na dejstvo, da pticam v mestih vse bolj primanjkuje naravnih gnezditvenih prostorov. V Ljubljani to še posebej izstopa: mestni parki so skrbno urejeni, stara drevesa, ki začnejo razpadati, pa pogosto posekajo in nadomestijo z mladimi. S tem izginejo dupla in razpoke, ki so ključni za gnezdenje številnih vrst. Hkrati se zmanjša tudi količina hrane, saj prav stara, razbrazdana drevesa gostijo največ žuželk,« je poudaril Dare Fekonja.
V Ljubljani danes srečujemo vrste, ki jih nekoč v mestih ni bilo. Divji golobi so se iz gozdov preselili v urbana naselja, kjer so našli nove možnosti za gnezdenje in prehranjevanje. Pomembno je razumeti, da ptice niso prišle k nam, temveč smo ljudje s širjenjem naselij posegli v njihov prostor, zato so se morale prilagoditi. Med temi pticami, ki so danes del urbanega življenja, so denimo močvirska sinica, brglez, kratkoprsti plezalček, dolgorepka in grivar.
Novi lokalci
Galebi so dober primer prilagodljivosti. Čeprav jih pogosto povezujemo z obalo, danes uspešno gnezdijo tudi v mestih. Pri tem nista kriva podnebje ali geografska lega, temveč dostop do hrane in primernih gnezditvenih mest. Galebom mestna smetišča predstavljajo obilico hrane, strehe pa varno zavetje. Podobno zgodbo ima tudi kos, ki je bil nekoč izrazito gozdna vrsta, danes pa ga v mestih srečujemo pogosteje kot v njegovem prvotnem okolju.
Zanimiv primer so tudi sinice, ki so v mestih postale manj plašne. V ljubljanskem parku Tivoli, na območju, znanem kot Tičistan, so jih ljudje hranili že pred drugo svetovno vojno, zato so se navadile bližine človeka in pogosto priletijo kar na roko. Takšno vedenje se prenaša iz generacije v generacijo. Ptice se učijo druga od druge in postajajo vse bolj »udomačene«, ob stalni ponudbi hrane pa celo izbirčne – zakaj bi se zadovoljile s sončničnimi semeni, če jim druga roka ponuja orehe?
Gnezdilnice nas tako opominjajo, da s svojim ravnanjem pomembno vplivamo na življenje ptic – in da jim lahko z razmeroma preprostimi ukrepi, kot je nameščanje gnezdilnic, ali pa s tem, da na drevesa in grmovja ne gledamo zgolj kot na estetski okras v parkih, vsaj deloma povrnemo izgubljeni prostor.