Festival svetlobne umetnosti Svetlobna gverila, ki te dni začenja svojo enomesečno prezentacijo v različnih javnih prostorih v centru Ljubljane in ga organizira Forum Ljubljana, poteka letos že šestnajstič in se uvršča med starejše tovrstne manifestacije v Evropi. Gostijo prek sto ustvarjalcev, več kot polovica je dijakov in študentov različnih fakultet, ki se prvič preizkušajo v skupinskih skuplturah, nekaj pa je mladih, ki so na festivalu že bili del skupinskih projektov, zdaj pa so dobili priložnost za samostojni projekt.
Sence potrebujejo svetlobo
Med festivalskimi povratniki je arhitektka Katja Paternoster, ki se predstavlja z vizualno atraktivnim projektom Pod gladino – njenega orjaškega lignja, osvetljenega z modrimi lučmi, so lahko videli že januarja lani v koprski loži. Gostijo tudi nekaj umetnikov iz tujine. »Po navadi temo izberemo vnaprej in potem iščemo že realizirane projekte v tujini, nato pa povabimo še domače avtorje, ki ustvarijo večinoma nove produkcije,« pojasnjuje sokuratorka festivala Katerina Mirović.
Tema letošnjega festivala so sence in refleksije. »Sence torej, ki stojijo nasproti svetlobi – kot pravi moja prijateljica, ko govorimo o svetlobi, mislimo sence – so bistvena stvar pri takšnih skulpturah. Z različnimi uporabami različnih svetil dobimo različne sence, ob razpršeni svetlobi jih lahko sploh ne dobimo. In ker smo hoteli sence, smo morali poiskati posebna svetila – da je samo en izvor svetlobe, da so dovolj oddaljena od objekta in da smo dobili dovolj velike sence.«
Včasih je težko dobiti ves potreben material, zato o elektroniki razmišljajo že mesece vnaprej, po kakšne luči je treba celo v tujino, nato pa je treba projekte tudi tehnično testirati. To delo opravlja osemčlanska ekipa tehnikov, ki so hkrati senzibilni za umetnost, saj je večina samozaposlenih z izkušnjami dela v teatrih, mnogi kot lučkarji. »Kdaj se mladi umetniki navdušujejo nad laserji in jih že vidijo, kako se raztezajo iz njihovih skulptur. A jih potem opozorimo na številne zapreke, denimo da so snopi žarkov nevarni za oči, zato je treba dobro premisliti, kako jih usmeriti, jih prelomiti ali zadimiti, da se sploh vidijo.«
Nadgradnja prostora in projekta
Festival nastaja praktično vse leto, najbolj intenzivno zadnjih štirinajst dni, ko se pripravlja lokacije, pred tem pa je treba vse izvedbeno domisliti. V osrednji točki festivala, Galeriji Vžigalica, postavijo tudi kakšno novo steno, ko pa projekte postavljajo na prostem, jih lahko testirajo šele, ko se prižgejo mestne luči in se spremeni ambient. Poskrbeti je treba tudi za tehnično varnost, da so denimo projekti varno vpeti med pročelja hiš, sploh če visijo v zraku, »zato takoj, ko vem, kateri projekt bi radi imeli na festivalu, iščem lokacijo, to pa pomeni, da izbiram prostor, ki projektu ustreza – da prostor nadgrajuje projekt in obratno. Ker se ne najde vedno primernega prostora in pravih pogojev, smo kakšen projekt v preteklosti morali tudi odkloniti. Nam pa mesto, ki je naš sofinancer, kdaj priskoči na pomoč in nam pomaga poiskati primerne lokacije,« pojasnjuje sokuratorka.
Vendar niso vsi projekti tehnično zelo kompleksni, Andrej Štular in Janez Grošelj denimo sta svojo skulpturo v Galeriji Vžigalica tokrat postavila sama, nemški novomedijski umetnik Moritz Wehrmann pa je svoj projekt Alter Ego prinesel kar v kovčku. Gre za samostoječ okvir z napol prosojnim ogledalom, obdan z led lučkami, ki se prižigajo izmenično, in ko dva opazovalca pogledata v ogledalo vsak s svoje strani, se njuna obraza sestavita v enega, »kar učinkuje duhovito in tudi strašljivo, vsekakor pa je bilo to ogledalo pravi hit med obiskovalci že na odprtju festivala«, je še povedala Katerina Mirović. S preprosto instalacijo je prišel tudi madžarski umetnik Erik Mátrai – prinesel je nadzorno kamero, tri lučke in iz tega v eni uri sestavil svetlobno ptico – minimalistično, a vizualno izjemno učinkovito.
