Dvanajstletni ljubitelj vlakov in železnic Val Vavpotič Lorber je v Železniškem muzeju pri rosnih treh letih razstavljal svojo prvo lego maketo. Tam je spoznal takratnega ravnatelja muzeja Mladena Bogića, ki ga je bodril in mu nenehno pomagal z nasveti. Zaradi velikega entuziazma je postal tudi častni član Železniškega muzeja. Kot je v pogovoru povedal Val, je bil že kot majhen več v Železniškem muzeju kot v vrtcu. »Od nekdaj so me pritegnile predvsem lokomotive. S prvo, ne spomnim se več, ali je bila parna ali na dizelski pogon, sem se vozil v muzeju, na prvo daljšo pot pa sem šel z muzejskim vlakom do Kamnika,« je povedal učenec ljubljanske osnovne šole Koseze. V pogovoru je priznal, da mu predmet tehnika ne leži najbolje, nato pa dodal, da je z novim učiteljem likovnega pouka lani vzljubil njegov predmet. »Drugače pa imam najraje matematiko in zgodovino,« je povedal sedmošolec.
Maketo je izdeloval dve leti
Tokrat smo ga ujeli na počitnicah, ki jih preživlja pri dedku in babici v Rogaški Slatini. »Tudi sicer sem veliko časa tukaj, ker imamo bazen, morja ne pogrešam,« je povedal Val in dodal, da bo vseeno šel še za teden dni na morje. A do takrat ga čakajo »delovne« obveznosti v knjižnici Rogaška Slatina, kjer je pripravil svojo drugo razstavo. »Tokrat razstavljam maketo, ki sem jo izdeloval dobri dve leti,« je pojasnil in dodal, da se je nabralo za kar nekaj ur dela. »Okoli 300 ur, veliko pa sta mi pomagala tudi oče in prijatelj.«
Najprej je Val ob pomoči očeta Marka izdelal idejni načrt in nekaj manjših variant, pred trinajstimi meseci pa je začela nastajati velika maketa dimenzij 2,4 krat 1,6 krat 0,6 metra. Na njej so ob številnih lokomotivah, električnih in parnih z vagoni, še hribčki in doline, predori, potočki, jezero, kopalci, gostilna, hiške, razsvetljava z mini kandelabri, avtobusna postaja, prometna nesreča. Skratka, kopica zelo zanimivih zgodb, ki nas s kančkom domišljije lahko prestavijo v resnični svet. »Za maketo sem uporabil predvsem veliko stiropora, pomagal pa sem si tudi s toaletnim papirjem. Iz njega je narejeno jezero, v katerem so tudi kopalci. Pri barvanju mi je pomagal prijatelj. Predvsem pri elektroniki, da se lokomotive premikajo po tračnicah, sem za pomoč prosil očeta, njegova ideja je bila tudi, da nekaj manjših detajlov izdelam na 3D-tiskalniku. In seveda oba pijančka, ki nazdravljata s pivom,« je hudomušno dodal mladenič, ki veliko raje, kot sedi za računalnikom ali telefonom, izdeluje različne makete.
Do Hamburga z vlakom
Val ne skriva naklonjenosti do vlakov, predvsem lokomotiv. V domači zbirki jih ima okoli osem, pet od njih je voznih. »Ena je v predelavi pri gospodu Igorju. Kar nekaj zanimivih ljudi sem spoznal preko svojega modeliranja,« je povedal sogovornik. Eden od teh je tudi ljudski ustvarjalec Nani Poljanec, ki je odigral vlogo producenta razstave in ob zaključku otvoritve – ta je bila v začetku avgusta – Valu podelil častni naziv »ljudski ustvarjalec«. Val je to postal drugi v zgodovini Kunsthausa, prvi tak naziv je leta 2021 prejela akademska slikarka Mojca Senegačnik, prav tako velika ljubiteljica vlakov in železnic.
Čeprav bo Val kmalu sedel v šolske klopi, ima pred sabo še teden dni morja z dedkom in babico. »Seveda bi šel raje z vlakom, a bo z avtom hitreje. Sem pa dan pred razstavo sam prišel z vlakom v Rogaško Slatino. Enkratna izkušnja, ki jo bom zagotovo še ponovil. Še vedno pa nam ostajajo družinski načrti odpotovati z vlakom do Hamburga. Samo mamo, ki ni navdušena nad to idejo, morava z očetom še prepričati,« se je hudomušno namuznil zgovorni najstnik.
