Večina pacientov, ki se obrnejo name, je nezadovoljnih z zdravstvom. To izražajo na različne načine. Nekateri so jezni, drugi prestrašeni, tretji razočarani. Opazna je apatija pri ljudeh, ki pravijo, da so trideset let in več plačevali za zdravstvo, zdaj, ko ga potrebujejo, pa nimajo nobenih pravic. Če sem čisto iskrena, imajo prav.
Takšnih pripomb je vse več. Ljudje opažajo, da je vse manj osebnih stikov pacientov in zdravnikov. Naj povem le en primer, ko je pacient šest tednov čakal na pregled pri izbranem zdravniku, v tem času pa je dobil le navodilo, naj vzame lekadol. Prepričana sem, da je osebni pregled nujno potreben. V času covida so se začeli stiki na daljavo in zdaj je to kar ostalo tako, kar seveda ni prav. Še zlasti ne pri starejših, saj vsi niso vešči dela računalnikom in pametnim telefonom, morda tudi ne znajo prav povedati, kaj dejansko potrebujejo.
A iz prakse vidim, da ima mnogo ljudi samo osnovno zavarovanje, ker še za dopolnilnega nimajo denarja, kaj šele za vsa dodatna. Zato menim, da je to diskriminacijsko, saj omogoča tistim, ki imajo denar, hitrejši dostop do specialista, diagnoze in navsezadnje zdravljenja. Drugi pa na eno preiskavo čakajo leto in pol. Kaj vse se v tem času lahko zgodi – človek lahko umre, ohromi ... Zato ni prav, da se takšna delitev pojavlja. Nedeljski dnevnik
