Junija 2021 je Slovenija med redkimi državami na svetu zapisala slovenski znakovni jezik in jezik gluhoslepih v najvišji pravni akt. S tem je priznala, da je jezik temelj človekovega dostojanstva, identitete in enakopravnega vključevanja v družbo. Toda pet let pozneje pripadniki gluhe skupnosti opozarjajo, da se vsakdanja realnost še vedno močno razlikuje od ustavnih določb.
Predsednik ZDGNS Gorazd Orešnik poudarja, da je bil glavni namen ustavne spremembe predvsem ureditev sistemskega financiranja slovenskega znakovnega jezika. Po njegovih besedah se gluha skupnost še vedno sooča z omejenim besednim zakladom, kar vpliva na možnosti izobraževanja in zaposlovanja. »Mineva peto leto od vpisa znakovnega jezika v ustavo. Glavni namen vpisa je bil predvsem ta, da se dokončno uredi sistemsko financiranje slovenskega znakovnega jezika. Gluha skupnost se sooča z zelo skromnim besednim zakladom v znakovnem jeziku, kar nas potiska na rob družbe,« opozarja Orešnik. Dodaja, da je zaradi dolgoletne prepovedi uporabe znakovnega jezika v šolah njegov razvoj zaostal, zato danes številni gluhi še vedno nimajo enakih možnosti za izobraževanje in poklicni razvoj.
Jezik, ki ga razvija predvsem skupnost sama
Razvoj slovenskega znakovnega jezika je bil v zadnjih desetletjih v veliki meri odvisen od prizadevanj gluhe skupnosti, strokovnjakov, tolmačev in prostovoljcev. ZDGNS že več kot štiri desetletja skrbi za zbiranje, zapisovanje in razvoj kretenj ter ozaveščanje javnosti o pomenu jezika gluhih. Sekretar ZDGNS Matjaž Juhart poudarja, da država še vedno ne zagotavlja sistematičnega financiranja razvoja jezika, zato je zveza ustanovila Inštitut za slovenski znakovni jezik. »Državi ponujamo roko sodelovanja z namenom, da vsem gluhim državljanom omogočimo dostop do svojega jezika ter pravico do učenja v svojem jeziku in o svojem jeziku,« pravi Juhart. Po njegovih besedah slovar slovenskega znakovnega jezika ta čas vsebuje približno 30.000 kretenj, kar je velik napredek, vendar še vedno ne zadostuje za vse potrebe sodobnega življenja. »Veliko slovenskih besed je brez ustrezne kretnje, prav to pa razvija inštitut za slovenski znakovni jezik,« pojasnjuje.
Pomen razvoja jezika potrjuje tudi Valerija Škof iz skupine za razvoj slovenskega znakovnega jezika pri ZDGNS. Znakovni jezik opisuje kot svoj prvi in najpomembnejši jezik. »Znakovni jezik je moj jezik, dan mi je bil ob rojstvu. Prva komunikacija s starši je bila v znakovnem jeziku. Z znakovnim jezikom se lažje izražam, z govorom težje. Zato je znakovni jezik zame eden in edini,« poudarja. Ob tem opozarja, da mora biti razvoj jezika hitrejši. »Ko berem knjigo, vidim, kako bogate so besede, znakovni jezik pa še vedno zaostaja. Razvijati moramo nove kretnje, nov besedni zaklad, več znanja in razumevanja.«
Prvi koraki v šolah, a pot je še dolga
Pomemben premik se po oceni ZDGNS kaže na področju izobraževanja. Prav ustavna sprememba je spodbudila pripravo sistemskih rešitev za vključevanje slovenskega znakovnega jezika v šolski prostor. Po načrtih naj bi se v šolskem letu 2027/2028 slovenski znakovni jezik začel uvajati kot izbirni predmet. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je zavodu za šolstvo naložilo pripravo učnih načrtov, didaktičnih priporočil in strokovnih podlag za postopno umestitev jezika v izobraževalni sistem. Za gluho skupnost je to pomemben korak, vendar opozarjajo, da ne sme ostati edini. Gluhi otroci po njihovem mnenju ne potrebujejo zgolj tolmačev, temveč možnost, da se učijo v svojem jeziku in o svojem jeziku.
Kako pomembna je dostopnost izobraževanja, iz lastne izkušnje opisuje študentka Špela Rotar. »Ko vidim, da mi gluhi pravijo 'o, vau, ti imaš na fakulteti tolmača', čutim veliko hvaležnost, da lahko znanje sprejemam v znakovnem jeziku,« pravi. Ob tem poudarja, da je razvoj novih kretenj bistven za prihodnje generacije. »Danes imamo v slovarju slovenskega znakovnega jezika okoli 30.000 zasnovanih kretenj. To mi zelo pomaga, da se lahko učim novih kretenj in spoznavam nove besede.«
Pravica do jezika je pravica do enakih možnosti
Zgodovina gluhih je tesno povezana z bojem za priznanje njihovega jezika. Dolga desetletja je bil znakovni jezik v šolah potisnjen na rob, ponekod celo prepovedan. Posledice so vidne še danes. Matevž Marinko poudarja, da je znakovni jezik temelj vsakdanjega življenja gluhih. »Znakovni jezik je pomemben. Potreben je za življenje gluhih. Brez znakovnega jezika gluhi ne moremo enakovredno živeti,« pravi. Še bolj pretresljivo izkušnjo opisuje Mladen Veršič, ki se spominja časa, ko je bil znakovni jezik v šoli prepovedan. »Če si kretal, si bil kaznovan. Težko je bilo razumeti, kaj učitelj govori. Želel sem si napredovati, ampak pouka v znakovnem jeziku ni bilo, tolmača ni bilo. To me še danes zelo žalosti,« pripoveduje.
Prav zato v ZDGNS poudarjajo, da slovenski znakovni jezik ni zgolj komunikacijsko sredstvo, ampak temelj identitete, kulture in dostojanstva gluhih. Brez dostopa do jezika ni enakopravnega izobraževanja, brez izobraževanja ni enakih zaposlitvenih možnosti, brez dostopa do informacij pa ni polnega sodelovanja v družbi.