V četrtek so v Moskvi potekali pogovori namestnika ruskega zunanjega ministra Mihajla Galužina z veleposlaniki Francije, Velike Britanije in Nemčije. Te države želijo ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu posredovati pobudo ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega za neposredna pogajanja med Kijevom in Moskvo, na katerih bi sodelovale Evropa in ZDA. O tem so konec tedna v Londonu skupno stališče sprejeli voditelji teh treh zahodnoevropskih držav in Zelenski.
V resnici pa hočejo tri zahodnoevropske države namesto ZDA prevzeti vodilno vlogo v pogajanjih o prihodnosti Ukrajine. Francija, Velika Britanija in Nemčija nameravajo zato začeti dialog s Putinom in ga prepričati v premirje, potem ko je Ukrajina očitno vse bolj uspešna v vojni, predvsem pa ni kapitulirala, kot so mnogi predvidevali še lani. ZDA, ki so iz svojih pogajanj z Moskvo in Kijevom izključevale Evropo, namreč od začetka vojne z Iranom konec februarja niso več aktivne v tem mirovnem posredovanju.
Ukrajina bo tema vrha EU in G7
Francoski zunanji minister Jean-Noël Barrot je nedavno izjavil: »Nikoli nismo izključili dialoga z Vladimirjem Putinom, ki je zdaj destabiliziran, tako da v Moskvi dvomijo o vojaški zmagi. Več kot štiri leta po začetku te kolonialne vojne je Rusija vojaško neuspešna, pa tudi gospodarsko ji gre slabo.« Zanimivo je, kako se v zadnjem času vrstijo trditve o ekonomskih težavah Rusije, ki jih sicer v Moskvi ves čas zavračajo ob priznanju, da vojna seveda ima svoj vpliv.
Predsednik evropskega sveta Antonio Costa je v četrtek tudi sporočil, da bo glavna tema evropskega sveta čez teden dni ukrajinska vojna. »Ukrajina dosega nove uspehe v vojni,« je rekel in poudaril, da evropski pritisk na Rusijo že »prinaša rezultate«. Pomembne evropske odločitve o Ukrajini bi lahko padle tudi v torek na srečanju G7 v francoskih Alpah in čez slab mesec na vrhu Nata v Ankari.
Kdo bo evropski Witkoff?
Da Evropa s pogajanji z Rusijo misli resno, kaže vse bolj glasna javna razprava o njenem predstavniku oziroma posebnem odposlancu za pogajanja med Moskvo in Kijevom. V sredo je ta položaj javno zavrnil finski predsednik Alexander Stubb, ki se ga je omenjalo kot mogočega posrednika. Nekateri menijo, da bi bil najboljši pogajalec med Moskvo in Kijevom 59-letni milijarder Roman Abramovič, saj se dobro razume tako s Putinom kot z Zelenskim. Poleg tega je vrsto let živel v Londonu, zdaj je večinoma v Turčiji. S svojim posredovanjem je omogočil carigrajska pogajanja marca 2022, pred enim tednom pa je Putinu prinesel pismo Zelenskega, ki ga vabi na neposredne pogovore. Oligarh Abramovič, ki je obogatel z nafto in jeklarstvom, je zelo zainteresiran, da bi se vojna končala, ker ima zamrznjene milijarde, tudi tiste, ki jih je dobil od prodaje londonskega nogometnega kluba Chelsea.
Vrti se tudi vrsta drugih imen. V evropskih prestolnicah so že sporočili, da je zanje nesprejemljiv nekdanji nemški kancler in kasneje lobist ruskih državnih podjetij Gerhard Schröder, ki ga je omenila Moskva. Prav tako pravijo, da ni nobene možnosti, da bi v tej vlogi nastopil bivši madžarski premier Viktor Orban. Za Rusijo bi bila bržkone nesprejemljiva zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas, ki se tudi omenja, tako kot nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel ali nekdanji predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi. Italijanska premierka Giorgia Meloni je v četrtek dejala, da bi morala Evropo zastopati ena sama oseba z avtoriteto.
Čas za diplomatsko prepričevanje
V Evropi očitno ocenjujejo, da je zdaj trenutek, da se Rusijo prepriča o ustavitvi spopadov in napadov ter da sedanjo frontno črto prizna kot začasno razmejitev, čemur je doslej nasprotovala. Vojna traja že 52 mesecev, dlje kot med ZSSR in Hitlerjevo Nemčijo, ruska vojska pa po maju 2022, ko je osvojila Mariupolj, ni dosegla nobenega večjega uspeha. Ukrajinci se z brezpilotniki uspešno branijo in tudi ubijejo med 5000 in 10.000 ruskih vojakov na mesec. Rusi imajo vse hujše težave na fronti predvsem zato, ker ukrajinski brezpilotniki napadajo ruske oskrbovalne ceste in železnice. Napadajo pa tudi globoko v zaledju fronte, zlasti ruske rafinerije, vse do Moskve in Sankt Peterburga. Tako celo številni ruski spletni vplivneži, ki so do lani, ko so še polagali upe v Trumpa, podpirali Putina, zdaj priznavajo, da Rusija v tej vojni ne more zmagati.