Glavni očitek Starmerjevih kritikov, pa naj gre za njegove laburiste ali opozicijo, je, da je nesposoben za vodjo in premierja, ker nikakor ne izpelje tistega, kar se je odločil izpeljati, in ker si vse prevečkrat premisli. Po drugi strani je pri veliki večini politikov in drugih Otočanov požel hvalo, ko je odločno kljuboval ameriškemu pritisku po vključitvi Britanije v izraelsko-ameriško vojno z Iranom. To pomembno odločitev je hotel Starmer po vseh političnih težavah, s katerimi se je soočil v zadnjih nekaj mesecih, nadgraditi z novim obrambnim investicijskim načrtom (Defence Investment plan – DIP), s katerim naj bi pokazal, da je obramba v teh nemirnih, napetih in nevarnih mednarodnih časih njegova prva prednostna naloga.
Zaradi premierjeve nesposobnosti premalo denarja za obrambo?
In kaj se je zgodilo? Dobil je pismo obrambnega ministra Johna Healeyja, ki mu je sporočil, da odstopa, ker je načrtu za obrambo namenil premalo proračunskega denarja. Healey naj bi zahteval dodatnih 13,5 milijarde funtov, dobil pa jih je deset. Njegove odstopne besede na račun Starmerja so obtožujoče, med njimi je nesposobnost, kar je očitek, ki Starmerja najbolj preganja. Healey trdi, da so on, Starmer in finančna ministrica januarja potrdili vojaški obseg in naraščajoče zahteve za obrambo. »Od takrat dalje (od januarja) vi niste bili sposobni, finančno ministrstvo pa ni želelo zagotoviti denarja, ki ga država potrebuje za obrambo v času naraščajočih groženj,« je zapisal minister v odstopu. Dejal je, da je bil prisiljen sprejemati odločitve, ki zmanjšujejo pripravljenost britanskih oboroženih sil in utegnejo zmanjšati varnost države.
Državni sekretar za oborožene sile Al Carns, ambiciozni nekdanji poklicni vojak, je po Healeyjevem odstopu najprej dejal, da je njegova vloga »umiriti ladjo« – kot bi pričakoval, da bo ministra nasledil, nato pa je samo nekaj ur kasneje odstopil še sam. Starmer zatrjuje, da obrambni investicijski načrt še nima končne podobe, in je zelo hitro za novega obrambnega ministra imenoval dosedanjega državnega sekretarja za varnost Dana Jarvisa, prav tako nekdanjega poklicnega vojaka, ki je služboval na Severnem Irskem, Kosovu, v Iraku in Afganistanu.
Ne gre za obrambo, ampak politični napad
Pa gre res za spor o denarju za obrambo? Al Carns je pred kratkim še kot član Starmerjeve vlade na vprašanje o volitvah novega vodje laburistov odgovoril: »Če bo kdo pritisnil sprožilec na startni pištoli … ne bojim se streljanja.« Bolj verjetno gre torej za nov politični napad na Starmerja, ki mora biti zanj toliko bolj boleč in potencialno politično smrtonosen, ker je bil Healey tudi njegov dolgoletni prijatelj, ne samo doslej zvesti politični sopotnik. Nanj v vlogi premierjevega političnega atentatorja ni pomislil nihče, v nasprotju z nekdanjim ministrom za zdravstvo Wesom Streetingom, ki je kazal premierske ambicije že mnogo pred majskim odstopom, ko je Starmerja kritiziral kot nesposobnega voditelja.
Starmerjev premierski stolček so zamajali trije odmevni dogodki. Začelo se je z afero Mandelson, ki je sprožila prvi val zahtev po Starmerjevem odstopu. Sledili so za vladajoče laburiste katastrofalni izidi majskih lokalnih volitev v Angliji in poniževalni izidi parlamentarnih volitev na Škotskem ter skupščinskih v Walesu. Po njih je več kot osemdeset laburističnih poslancev javno ocenilo, da bi Starmer moral odstopiti, pa je premier bojevito zagotavljal, da ne gre nikamor. Potem je odstopil še Streeting.
Čakanje na Andyja Burnhama
Ker mu niso sledili drugi ministri, ampak samo peščica članov vlade nižjega ranga, se je Starmer počutil politično varnega najmanj do izida nadomestnih poslanskih volitev v manchestrskem volilnem okrožju Makerfield, ki bodo v četrtek. Na teh napovedujejo tesno zmago manchestrskega župana Andyja Burnhama, med tradicionalnimi (levičarskimi) laburisti najbolj priljubljenega politika, ki je kritiziral Starmerja in usmeritev laburistov (ta je sredinska) ter že napovedal, da bo v primeru izvolitve za poslanca (samo poslanci se lahko potegujejo za vodjo stranke in s tem za premierja) izzval Starmerja na voditeljski dvoboj. Kdo vse se bo vključil, ko bo sprožil startno pištolo? Wes Streeting vsekakor. Nekdanja Starmerjeva namestnica Angela Raynor in Al Carns zelo verjetno. Morda tudi dosedanji obrambni minister Healey. In še kdo.
Starmer je v petek v intervjuju za BBC dejal, da po njegovem mnenju ne bi smeli države pahniti v kaos izbire voditelja, in spet zagotovil, da ne bo odkorakal od svojih premierskih dolžnosti. »Ne gre za nečimrnost. Ne gre za trmo. Gre za dolžnost,« je rekel. Medtem pa upa, da do četrtka ne bo novega vala odstopov. In gotovo upa, da Burnham ne bo zmagal.
