Zdaj zaprt reporter iranske državne televizije je prejšnji teden v neposrednem prenosu hotel vzklikniti »Smrt Ameriki« ali pa »Smrt sionistični tvorbi« (torej Izraelu), a mu je ušlo: »Smrt Hameneju.« Zmotil se je najbrž zato, ker je v zadnjih mesecih na ulici pogosto slišal ta vzklik na protivladnih protestih. Očitno je Ali Hamenej, ki ima kot vrhovni vodja Irana že 37 let zadnjo besedo pri vodenju države, tako osovražen med Iranci, kot je bil pred 50 leti šah Reza Pahlavi. V zadnjih letih, ko je pritisk od znotraj vse večji, je sicer Hamenej dovolil, da je predsednik države postal napreden politik in srčni kirurg Masud Pezeškian. A gre bolj za videz, saj v resnici Hamenej, ki mu je predsednik države podrejen, noče popuščati.
To je pokazal 8. in 9. januarja, ko je krvavo zatrl proteste zaradi vse večje revščine. Ubitih naj bi bilo več tisoč protestnikov, morda celo več kot 10.000. Hamenej se ne glede na ceno človeških življenj oklepa oblasti in privilegijev, ki pripadnikom njegovega režima omogočajo lagodno življenje.
Vprašanje legitimnosti
Zaradi tega nasilja 8. in 9. januarja se je še poglobil prepad med njim in Iranci, njegov režim je izgubil prav vso legitimnost. Pravzaprav je že prej ni imel zaradi velikih neuspehov v zunanji (poraz zaveznikov v Libanonu in Siriji) in notranji politiki (gospodarsko nazadovanje). Kljub temu in kljub mednarodnim sankcijam se zdi, da se bo sedanji teokratski režim, ki zlorablja šiitsko vero in se opira na policijo in vojsko, še dolgo obdržal. Za sankcije je kriv sam Hamenej, ker hoče priti do jedrskega orožja. Zdaj so tudi podpora nasprotnikom režima, ki bodo gotovo prej ko slej spet na ulicah iranskih mest, saj vsi razlogi za proteste po njihovi zadušitvi ostajajo. Boj Irancev za dostojno življenje se bo nadaljeval. Gre tudi za to, da Hamenejev teokratski režim omogoča šolanje in študij milijonom, tudi velikemu številu žensk, kar v bistvu spodkopava njegovo oblast.
Sedanje ameriško vojaško posredovanje je problematično že zato, ker nima privolitve Varnostnega sveta ZN. Proti bi bili z vetom Rusija in Kitajska. Primera ameriškega posredovanja v Iraku leta 2003 in v Libiji leta 2011 pa kažeta, da rušenje tiranskega režima lahko povzroči kaos in krvave državljanske vojne.
Problem je tudi sam Trump, ki je v začetku januarja sprva spodbujal Irance, naj protestirajo na ulicah svojih mest, a ko je nastopila krvava represija, jih je pustil na cedilu. Zdi se, da Trumpu ni mar za Irance in da spet hoče samo preprečiti izdelavo iranskega jedrskega orožja. Kot v Venezueli po ugrabitvi Nicolasa Madura bi Trump lahko v Iranu odstranil samo Hameneja, vse ostale dosedanje skorumpirane oblastnike pa pustil na oblasti.
Izraelci in Američani so že junija lani med dvanajstdnevno vojno proti Iranu razmišljali o tem, da bi likvidirali Hameneja. Za Izraelce to najbrž ne bi bil problem, saj so tedaj ubili vodjo iranskih obveščevalcev, vsaj deset vodilnih iranskih generalov in še več znanstvenikov, v letu dni pred tem pa voditelje Hezbolaha in Hamasa.
O islamski republiki in njeni zgodbi
Ker pa je bil junija lani izraelski vojni cilj sprva tudi rušenje iranskega režima, se je tedaj Hamenej najbrž bal tudi za svoje življenjsko delo, islamsko republiko, ki ji absolutistično vlada že 37 let. Najbrž ga bo preživela, a najbrž nikoli ne bo tako vojaško in zunanjepolitično močna, kot je bila z njim do 7. oktobra 2023. Za tem datumom so bili namreč poraženi vsi njegovi pomembni zavezniki na Bližnjem vzhodu, predvsem Hamas, Hezbolah in Bašar Al Asad.
Rodil se je leta 1939 v skromni družini na severovzhodu Irana. Kot mladenič se je navduševal nad Sartrom, Šolohovim, Tolstojem, Hugojem in Balzacom. Prav tako je obiskoval krožek, ki je iskal sintezo med marksizmom in šiizmom. Leta 1960 pa se je srečal z Ruholahom Homeinijem (1900–1989), ki je zatem močno vplival nanj, tudi s svojim nasprotovanjem modernizaciji Irana in približevanju Zahodu. K obojemu je stremel tedanji vrhovni vodja Irana šah Reza Pahlavi in mladi Ali Hamenej je postal njegov nasprotnik. Zloglasna tajna policija Savak ga je zato večkrat zaprla in mučila.
Ko je ob množičnih protestih januarja 1979 šah zbežal iz države in so kmalu zatem razglasili islamsko republiko, je postal namestnik obrambnega ministra in glavni pridigar v Teheranu. Konec junija 1981, ko je že divjala vojna z Irakom in so si Homeinijevi fundamentalisti že povsem prisvojili sadove protišahove in protiameriške revolucije, so levičarski Mudžahedini Halk izvedli atentat nanj. Za las je preživel. Dva meseca pozneje pa je bil atentat teh komunistov usoden za predsednika države, premierja in še pet članov vlade. Na predčasnih predsedniških volitvah je med tremi kandidati, ki jim je svet varuhov revolucije dovolil kandidirati, s 95 odstotki glasov zmagal Hamenej. Predsednik je postal v dramatičnem času in na proteste, atentate, gverilo levičarjev ter upore Kurdov je odgovarjal z represijo: na tisoče pripadnikov opozicije je bilo ubitih in obsojenih na smrt.
Po Homeinijevi smrti
Po Homeinijevi smrti leta 1989 ga je svet strokovnjakov izvolil za vrhovnega vodjo Irana, čeprav ni pripadal najvišjemu rangu klerikov in čeprav nima Homeinijeve karizme. Sicer je v tistih letih krizo in razpad Sovjetske zveze ter potem dekadenco v Rusiji in njeno podrejenost Zahodu dojel kot posledico Gorbačovovega popuščanja liberalizmu. Sam te »napake« ni hotel storiti.
Povsem drugače kot nekoč šah živi skromno. Po letu 1989 tudi nikoli ni zapustil Irana. A v lasti ima EIKO, okoli 100 milijard evrov vreden gospodarski imperij s 37 podjetji. Ustvaril ga je Homeini, ko je zasegel podjetja in premoženje političnih nasprotnikov ter verskih manjšin.
Po šahovih poskusih je Hamenej pred desetletji ponovno zagnal iranski jedrski program. Menda zaradi ogorčenja, ker mednarodna skupnost v 80. letih ni obsodila pogoste iraške uporabe kemičnega orožja proti jurišem iranskih vojakov. Hamenej je sicer vedno v javnosti zanikal, da bi Iran hotel izdelati jedrsko orožje. Sicer je z njegovim dovoljenjem Iran leta 2015 tudi z ZDA podpisal mednarodni jedrski sporazum, ki naj bi omogočil odpravo zahodnih sankcij in gospodarski razvoj. Torej Hameneju pragmatičnost in odgovorno vladanje nista povsem tuja. Toda leta 2018 je Trump izstopil iz iranskega jedrskega sporazuma, ki ga zdaj hoče obnoviti.
Vendar če Hamenej nadaljuje izvajanje jedrskega in balističnega programa, bo težko nadomestil hude izgube v zadnjih letih v protiizraelski in protiameriški koaliciji Os odpora, ki je predstavljala pomemben del obrambnega sistema islamske republike. V Osi odpora so bili šiitske milice iz Libanona (Hezbolah), Jemna, Iraka in Sirije, prav tako sunitski Hamas in tiranski režim Bašarja Al Asada. Torej Arabci, med katerimi je Hamenej nastopal kot branitelj Palestincev in izjavljal, da bo Izrael izginil z Bližnjega vzhoda, kot so v 13. stoletju kraljestva križarjev.
Silovit odgovor
Oktobra 2023 je ocenil, da se Iran na izraelsko genocidno ofenzivo v Gazi ne sme odzvati z vojaškim posredovanjem in na ta način pomagati Hamasu. Tako so samo libanonski Hezbolah, šiiti iz Sirije in jemenski Hutiji malce napadali Izrael. A drugače kot so predvidevali v Hezbolahu in Iranu, je Izrael odgovoril silovito: likvidiral je vse pomembne voditelje Hezbolaha in uničil ves njegov ogromen arzenal iranskih raket in izstrelkov, zaradi katerega je Hezbolah veljal za najbolj nevarnega izraelskega sovražnika in najpomembnejšega iranskega zaveznika. Konec je bilo iranske Osi odpora tudi zato, ker Hezbolah ni mogel več podpirati Asadovega režima, ki je decembra 2024 padel. Izrael pa si je junija 2024, ko mu ni več grozil napad iz Libanona in Sirije, upal napasti Iran.
Zlom Osi odpora je oslabil Hamenejev režim tudi navznoter, saj so Iranci jezni, ker se je toliko milijard po nepotrebnem zapravilo za oboroževanje Hezbolaha in ohranitev Asada na oblasti. Že vrsto let Hamenejev režim, ki že zaradi zahodnih sankcij ne more izboljšati življenja množic, podpira le še petina Irancev. Vedno znova prihaja do množičnih protestov: leta 2009 protest študentov proti volilni prevari, leta 2019 protest delavcev za boljše plače, leta 2022 protest žensk proti obveznemu nošenju rut. Vsakič je bilo več tisoč zaprtih in več sto mrtvih, leta 2019 celo okoli 1500 ubitih protestnikov, januarja več tisoč. Tudi zaradi mučenja političnih zapornikov Hamenejev režim ni boljši od šahovega, katerega žrtev je bil mladi Hamenej v 60. in 70. letih.