»Rečeš si, o bog, še pred dvema minutama sem bil v lovcu in letel s hitrostjo 800 kilometrov na uro, potem pa dobre štiri metre od moje glave eksplodira raketa,« je povedal upokojeni brigadni general Houston Cantwell, danes zaposlen na Inštitutu Mitchell za aeronavtične študije.
Kljub začetnemu šoku se letalec najverjetneje še pred pristankom spomni ključnih navodil z usposabljanja. »Najboljši pregled nad tem, kam želite ali čemu se izogniti, imate prav med spuščanjem s padalom,« je dejal Cantwell, ki ima 400 ur bojnih izkušenj, tudi z misij nad Irakom in Afganistanom.
Spuščanje s padalom prinaša tveganje za poškodbe stopal, gležnjev in nog, je dodal. »Obstaja veliko zgodb preživelih iz Vietnama, ki so utrpeli hude poškodbe, odprte zlome, zaradi izstrelitve iz letala.«
Ob pristanku je ključno preveriti svoje stanje: ali se sploh lahko premikam, ali sem mobilen.
Premikanje samo ponoči
Nato pilot določi svojo lokacijo, preveri, ali je za sovražnikovo črto, poišče možna skrivališča in razmisli o načinih vzpostavitve komunikacije. »Zajetju se poskušaš izogniti, dokler je mogoče,« pravi Cantwell. »Če bi bil v puščavskem okolju, bi najprej poiskal vodo.«
Medtem se aktivirajo ekipe za iskalne in reševalne operacije (CSAR) – visoko usposobljeni vojaki in piloti v stalni pripravljenosti. »To ti daje veliko uteho, saj veš, da bodo storili vse, kar je v njihovi moči, da te rešijo. Seveda pa ne bodo šli na samomorilsko misijo.«
Pogrešani član posadke lahko tudi sam poveča možnosti za uspešno reševanje. »Moja prva prioriteta bi bila, da se skrijem, saj ne želim biti ujet. Poskušal bi priti do lokacije, kjer me lahko varno poberejo.«
V urbanem okolju bi to lahko bila streha stavbe, na podeželju pa odprto polje, primerno za pristanek helikopterja. Po njegovih besedah je premikanje najvarnejše ponoči. Cantwell je dodal, da je med letenjem vedno nosil tudi pištolo.
Reševalna misija
Scott Fales je predstavil izkušnje vojaških reševalcev. Imel je ključno vlogo v incidentu »sestreljeni črni jastreb« leta 1993 v Mogadišu v Somaliji, po katerem je bil posnet tudi film.
»Pred vsako operacijo vedno obstaja načrt CSAR,« je pojasnil za AFP. Ob tem se zbira in analizira ogromna količina obveščevalnih podatkov o lokaciji in stanju pogrešanega pilota. »Uporablja se vse – od človeških virov in satelitskih posnetkov do dronov in signalne obveščevalne dejavnosti. Vse to služi iskanju.«
"Upam, da se skriva pri prijaznih ljudeh"
Ko pilota locirajo, se načrt reševanja v realnem času dokončno oblikuje kar v helikopterju. »Strelci opazujejo morebitne grožnje, pilot išče primerno mesto za pristanek, mi pa poskušamo vzpostaviti stik s sestreljenim pilotom,« je dejal.
Na tleh najprej preverijo identiteto osebe, ocenijo stopnjo ogroženosti in nujnost medicinske pomoči.
Fales opisuje njihov način razmišljanja: »V kakšni neposredni nevarnosti smo? Koliko časa imamo, da to osebo spravimo ven? Kakšne so poškodbe? Nato se odločimo, ali bomo oskrbo izvedli na lokaciji ali ga le poberemo in odletimo. Vse je odvisno od stopnje nevarnosti.«
Fales je »zelo optimističen«, da bodo pogrešanega ameriškega pilota našli. »Upam, da so ga našli prijazni ljudje in ga skrivajo. Ali pa se še vedno uspešno izmika zajetju.«