Sem pripadnik prve generacije kitajskih študentov v tujini. Takrat sem si želel le pobegniti iz Kitajske in sem bil pripravljen iti kamor koli. ZDA so bile tedaj namišljeni sovražnik Kitajske, in ker sem bil z njo tako nezadovoljen, se mi je zdelo, da bi bile lahko pravi kraj zame. Sredi devetdesetih sem se vrnil na Kitajsko. Zelo se je spremenila. Nisem pričakoval, da bom tam živel štiriindvajset let, dokler ne bom prisiljen, da jo spet zapustim.
Ko sem odšel v ZDA, sem se iz avtoritarne preselil v kapitalistično državo. V avtoritarni državi je bila svoboda posameznikov, vključno s svobodo gibanja, združevanja in izražanja, omejena. Umetniki so težko delali v takšnih razmerah. V ZDA pa sem postopoma spoznal, da tudi Zahod živi pod nadzorom oblasti. Na videz je relativno demokratičen in svoboden, v resnici pa kapitalistična filozofija in vrednostni sistem prav tako omejujeta svoboden razvoj ljudi. Gre za razmeroma varen sistem, ki omogoča boljši razvoj, vendar je tudi ta razvoj podvržen omejitvam znotraj izobraževalnega, medijskega in drugih sistemov; je tudi neke vrste pranje možganov. Gre za domišljavost in samozadovoljstvo, ki v resnici ne spodbuja ustvarjalnosti; ustvarjalnost je nekaj, kar kapital izkorišča.
V kateri koli družbi ali religiji je svoboda neke vrste iluzija. Sama po sebi ne obstaja. Svoboda izhaja iz upora. Ko samozavedni ljudje poskušajo premagati pogoje, ki omejujejo svobodo, je to trenutek, ko se svoboda uresniči. Po uresničitvi je pridobljena svoboda podvržena novim omejitvam pod novimi pogoji. Absolutna svoboda torej ne obstaja, obstajajo pa absolutne omejitve in absolutni nadzor. Svoboda ni cilj, temveč sredstvo za razumevanje sebe. Ljudje, ki si ne prizadevajo za svobodo, ne vedo, kdo so. x Sobotna priloga Dela
