Iranska Revolucionarna garda (IRGC) ni zgolj elitna vojaška sila. Je hrbtenica iranske države, ki prepleta vojaško moč, politično ideologijo in obsežen gospodarski imperij. Analitiki ji pogosto pravijo "država v državi". To se sliši impresivno, a je njen vpliv tako zelo vpet v vse pore Irana, da opis ne ujame bistva in je celo zavajajoč.
IRGC je bila ustanovljena leta 1979, takoj po islamski revoluciji. Oblikovali so jo kot protiutež redni vojski Arteš. Slednja je bila povezana s starim režimom in ji ajatola Homeini ni v celoti zaupal. Izvorna naloga garde je bila zato varovanje revolucije pred zunanjimi in tudi notranjimi sovražniki.
Ključen trenutek za vzpon garde je bila iransko-iraška vojna (1980–1988). V tem krvavem konfliktu se je prekalila v disciplinirano silo, hkrati pa so ji v naročje padle logistične in gradbene naloge, ki so bile ključne za preživetje države. Po vojni je takratni predsednik Hašemi Rafsandžani gardi dovolil sodelovanje pri povojni obnovi in s tem odprl vrata njenemu vstopu v gospodarstvo.
Gospodarstvo odpora
Iranski gospodarski model sicer temelji na "gospodarstvu odpora", ki ga zagovarja trenutni vrhovni voditelj Ali Hamenej. V veliki meri je bil Iran vanj tudi prisiljen zaradi napetih odnosov z ZDA. Gre za strategijo zmanjševanja odvisnosti od zahodnih trgov in tehnologij, kar v praksi hkrati pomeni protekcionizem in krepitev paradržavnih institucij.
IRGC v tem sistemu deluje prek svojih številnih konglomeratov, ki niso podvrženi javnemu nadzoru niti standardni obdavčitvi. Njihov glavni gospodarski krak je Hatam Al Anbija, ogromen gradbeni in inženirski holding, ki zaposluje desettisoče ljudi. IRGC bedi tudi nad črpanjem nafte in plina ter rafiniranjem. Gradijo jezove, avtoceste, tunele in celo stanovanjske soseske. Preko fundacij pa vplivajo tudi na cene osnovnih dobrin.
Leta 2009 je konzorcij, povezan z IRGC, kupil tudi večinski delež v iranskem telekomunikacijskem podjetju (TCI). Šlo je za zelo kontroverzen posel. Ker so s prevzemom uspeli, zdaj neposredno nadzirajo komunikacije v državi.
Ocene, kolikšen delež iranskega BDP nadzirajo, se sicer razlikujejo. Najpogosteje se gibljejo od 20 do celo 50 odstotkov. Zaradi nadzora nad mejnimi prehodi in pristanišči garda prav tako obvladuje črni trg z luksuznimi dobrinami, alkoholom in elektroniko. S pomočjo tihotapljenja jim uspeva izigravati tudi zahodne sankcije.
Položaj v vladajoči strukturi
V iranski teokraciji je IRGC sicer neposredno podrejena vrhovnemu voditelju. Medtem ko se predsednik države ukvarja z vsakodnevno administracijo, garda izvaja aktivnosti za dosego strateških ciljev režima. Ima lastno mornarico, zračne sile in kopensko vojsko, poleg tega nadzoruje prostovoljno milico za notranji red Basij in enote Kuds za operacije v tujini.
Njen vpliv v parlamentu in drugih civilnih institucijah je ogromen, saj se po upokojitvi številni poveljniki preselijo na županska mesta, ministrske položaje ali v upravne odbore podjetij.
Trenutni vrhovni poveljnik IRGC je Hosein Salami, znan po svoji trdi retoriki proti Zahodu in Izraelu. Esmail Kani je poveljnik enot Kuds. Njegova naloga je širjenje iranskega vpliva prek Osi odpora, ki jo sestavljajo Hezbolah, Hamas in hutijevci. Poveljnik zračnih sil je Amir Ali Hadžizadeh, ki nadzoruje iranski raketni in dronovski program – ključen element iranske moči za odvračanje napadov.
IRGC ni država v državi. Je drugi obraz države. Nekakšna simbiotska tvorba, ki jo v celoti prežema. Je politična stranka, podjetje in obveščevalna služba v enem. Njen vpliv je tako globoko zakoreninjen v tkivu Irana, da bi bila kakršna koli korenita sprememba političnega sistema ali gospodarska reforma brez njene privolitve praktično nemogoča. Z obvladovanjem financ in orožja zagotavlja preživetje režima, hkrati pa sama postaja njegov najbolj nepogrešljiv del. Nekateri iranologi gredo celo tako daleč, da gardi pravijo "prava država" in "vojaško-industrijski kompleks s teokratsko legitimnostjo". Francoski revolucionar in diplomat Honoré Gabriel Riqueti de Mirabeau je v 18. stoletju dejal: "Druge države imajo vojsko; v Prusiji je vojska tista, ki ima državo." Vse bolj to drži tudi za Iran.