Ko sem se hotel precej neopazno odkrasti, potem ko sem pojedel juho, je na kosilo prišel tudi mož moje sestrične, ki je bil že od nekdaj prijetna družba, in to ravno v trenutku, ko je oče začel svoj večni govor, v katerem se je hvalil s poklicnimi dosežki, nakopičenim premoženjem ali uspehi pri lepih ženskah.
Potem ko sem prišleka pozdravil, sem ga odpeljal nekoliko stran od mize, obstala sva v bližini skupine natakarjev, ki so pripravljali pijačo, ter ga povprašal po njegovem življenju in življenju njegove družine. In tam sva stala, ko se nama je približal oče in prekinil najino prijetno pomenkovanje. Že prej sem opazil, da naju je od daleč zaskrbljeno opazoval, medtem ko je nadaljeval svoje govorjenje na čelu mize, in nekako mi je uspelo doumeti, da njegova zaskrbljenost ni izhajala zgolj iz dejstva, da nisva ubogljivo poslušala njegovih govoranc. Ne, v njegovi zaskrbljenosti je tičalo nekaj temnejšega.
Potem ko je prekinil najin pogovor, je oče gosta prisilil, da se je poučil, kaj vse da je zamudil, vrhunsko koriandrovo juho, ki so jo pripravili pod njegovim neposrednim nadzorom, poslušati je moral tudi opis recepta in opevanje lepot ženske, ki mu ga je posredovala, medtem ko sem jaz dokončno dojel, da naju je oče nekaj minut pred tem opazoval izza mize in nato prenehal govorance predvsem zato, ker ni mogel prenašati pogleda na nekaj, kar mu je bilo popolnoma tuje: dva človeka, ki se ležerno prijateljsko pomenkujeta, ne da bi za njunim pogovorom tičal kakršen koli interes, ampak ga obdaja zgolj veselje ob tem, da skupaj preživljata prijeten trenutek.