Zgodba je večplastna: ne gre le za osebno dramo posameznice, gre tudi za stvaren prikaz spregledane veličine nekega poklica in za odpiranje vprašanja, kaj je narobe z družbo, ki delu, ki neposredno zadeva življenje in dostojanstvo drugih, ne daje ustreznega priznanja.
Protagonistka je skoraj idealna predstavnica svojega poklica: strokovna, odločna in z jasnim zavedanjem svoje odgovornosti, pa tudi topla, sočutna in razumevajoča. Takšna je tudi narava zdravstvene nege – poklica, ki ne zahteva le znanja in tehničnih veščin, temveč tudi pripravljenost za pristen človeški stik. Biti medicinska sestra v polnem pomenu besede pomeni videti pacienta kot človeka in ne kot predmet obravnave, slišati strah, ki ga ni v kartoteki, in zaznati duševno bolečino, ki je ni mogoče izmeriti na lestvici od ena do deset. Pomeni biti pripravljen del sebe pustiti v srečanju z bolnikom – v prisotnosti, pogledu in besedi.