Potem ko so teh sto petdeset milijonov kilometrov desetletja preverjali z novimi, boljšimi poznavanji zakonov nebesne mehanike, je pred natanko pol stoletja, leta 1976, Mednarodna astronomska zveza formalno sprejela novo definicijo astronomske enote, s katero je določila, da je a. e. »dolžina (A), za katero Gaussova gravitacijska konstanta (k) predpostavlja vrednost 0,01720209895, ko so merske enote astronomske enote dolžine, mase in časa« oziroma »polmer nemotene krožne Newtonove orbite okoli Sonca delec neskončno majhne mase, ki se giblje s kotno frekvenco 0,01720209895 radiana na dan«. Kar koli naj bi to že pomenilo.
Potem ko je leta 1983 Generalna konferenca za uteži in mere CIPM spremenila mednarodni sistem enot in meter definirala z razdaljo, ki jo svetloba naredi v vakuumu v 1/299792458 sekunde, po čemer bi hitrost svetlobe lahko izrazili kot c0=299792458 m/s, čas, v katerem mora svetloba preiti astronomsko enoto, ki je izračunana na točno 499,0047838061±0,00000001 sekunde, so prišli do točne razdalje med Zemljo in Soncem: pred dvajsetimi leti sta Mednarodni urad za uteži in mere BIPM in Mednarodna astronomska zveza končno izmerila astronomsko enoto na točno – sto devetinštirideset milijard petsto sedemindevetdeset milijonov osemsto sedemdeset tisoč šeststo devetdeset in en meter.