Samo Uhan: Če bi bilo nergaštvo olimpijska disciplina, bi bili Slovenci absolutni prvaki

Poizvedovanje o volilnih namerah ustvari predvolilno vzdušje, javnomnenjske ankete lahko vplivajo na volilne rezultate, a v ozadju odločitve iz volilne kabine so vrednote, občutenje in zaznave »povprečnega Slovenca«. Sociolog dr. Samo Uhan pojasnjuje, da je ta, gledano z očmi raziskovalca javnega mnenja, javnomnenjski konstrukt. Spraševali smo ga, kako ta konstrukt razmišlja in diha v raziskavi Slovensko javno mnenje.

V javnosti se pogosto pojavlja napačno razumevanje tega, kaj je anketno raziskovanje, saj, kot uvodoma opomni Uhan, običajno vsako ad hoc javnomnenjsko poizvedbo razumemo kot anketo. »Vendar je med temi poizvedbami in javnomnenjskimi raziskavami, kot je Slovensko javno mnenje, izredno velika razlika. Pravzaprav delamo napako, ko oboje poimenujemo z generičnim pojmom anketa.«  

Zakaj je to napačno? 

Anketa je način zbiranja podatkov ter merjenja, pri katerem kot instrument nastopa standardizirani vprašalnik in je izvedena na reprezentativnem vzorcu. Tema preverjanja je vedno teoretsko utemeljena, na primer koncept neenakosti, družbenih vrednot, socialne distance in podobno. Z naborom vprašanj, ki delujejo kot sprožilci dražljajev, zatem merimo odzive ljudi v obliki odgovorov. Podatke, ki jih pridobimo na tak način, analiziramo s precej zapletenimi statističnimi metodami in tako potrdimo ali ovržemo raziskovalne hipoteze in na posreden način odgovarjamo na raziskovalna vprašanja. 

Opisanega postopka ne potrebujemo vedno, zato lahko, če so cilji drugačni, prav tako izvedemo zbiranje podatkov s pomočjo vprašalnika na vzorčni populaciji, vendar ne z namenom testiranja teoretskega modela. Domet takšnega raziskovanja je omejen in je običajno povezan s potrebo pridobiti podatke o nekem trenutnem pojavu ali dogodku. S temi podatki lahko »na površini« morda opazimo spremembo ali odklon, nimamo pa nikakršnih argumentov za odgovor, zakaj se je nekaj zgodilo, razen morebitnih zunanjih dražljajev, kot so politični ekscesi ali afere. 

V ozadju vašega dela je skratka zelo veliko teorije. 

Vsekakor. Včasih se zgodi, da na koncu obsežnega spraševanja respondentom zastavimo navidezno trivialna vprašanja, na primer o političnih preferencah, in odgovore prepoznamo vnaprej oziroma bi lahko o njih z veliko verjetnostjo sklepali, ker na osnovi predhodnih odgovorov prepoznamo vzorec oziroma ujemanje s »teoretično« razlago pojava.

Toda rezultati med komercialnimi poizvedbami in anketo SJM so pogosto zelo podobni, na primer, ko gre za ugotavljanje volilnih preferenc, odnosa do vrednot in
tako dalje.

Da, vendar so drugačni cilji in nameni. Tehnike zbiranja podatkov in tudi njihova veljavnost sta lahko podobni, njihov analitični domet pa je povsem drugačen, ravno zaradi »umanjkanja« teorije. Če to ilustriramo s klasičnim vprašanjem, s katerim se srečujemo v času pred volitvami, o tem, koga bi volili, če bi bile volitve naslednjo nedeljo, je jasno, da se odgovori lahko dotikajo samo površine našega političnega razmisleka, ne zmoremo pa z njimi pojasniti, kako je neki pojav nastal, kaj je nanj vplivalo in kako trajen je.

Stranski učinek takšnega »ad hoc« spraševanja je lahko javnomnenjski konstrukt oziroma artefakt, ki za respondente postane resničen, ker je resničen v posledicah, ki nastanejo zaradi nenehnega spraševanja in razlaganja rezultatov takšnih meritev. Podoben javnomnenjski konstrukt je tudi prepoznavnost, ki jo pridobi neka stranka z medijskim pojavljanjem na osnovi dvoodstotne podpore. Kriterij za pojavljanje v mainstream medijih torej ni vsebina, pač pa izmerjena podpora na ravni dveh odstotkov.

Raziskava Slovensko javno mnenje (SJM) je začela nastajati v času, ko je slovensko vlado vodil Stane Kavčič, kajne? 

Da, na Centru za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na takratni FSPN je skupina raziskovalcev pod vodstvom profesorja Nika Toša začela sistematično raziskovati javno mnenje že v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v popolnoma drugačnih političnih razmerah.

Ustanovitelji raziskave SJM so zglede iskali v tujini, tudi v ZDA, in so s tem prehiteli marsikatero tako imenovano zahodno demokracijo. Slovenija ima zaradi tega privilegij, da lahko opravi poglobljen vpogled v »možgane in srce« prebivalcev ter pri tem izvede izjemno časovno primerjavo številnih dimenzij, tudi religioznosti na primer. 

Lahko rečemo, da so takratno oblast zanimali rezultati meritev sociologov, četudi naklonjenost raziskovanju ni bila povsem samoumevna in je raziskovanje večkrat potekalo povsem »na robu«. Presenečeni bi bili, če bi pogledali vprašalnike iz tistih časov in videli, katere teme so bile v ospredju. Številne so aktualne še danes. Za primer: tudi leta 1969 so raziskovalci spraševali o palestinsko-izraelskem konfliktu, o vprašanjih svetovnega miru, o delitvi dobrin, neenakostih, privilegijih in korupciji, čeprav je bilo to morda poimenovano z drugimi besedami. 

Je danes kaj drugače kot nekoč? Se oblast ali katera posamezna stranka pozanima na fakulteti, kako naj interpretira objavljene sveže rezultate SJM? 

Stranke redko, se pa za raziskavo zanimajo posamezne službe in agencije. Tudi urad vlade za informiranje ali katero izmed ministrstev se je že pozanimalo, kako interpretirati kakšen podatek, in je iskalo pojasnilo oziroma podrobnejšo razlago. 

Ali potem rezultate SJM prevajajo v ukrepe, zakone? 

To pa je preveč optimistično sklepanje in pravzaprav to tudi ni namen tovrstnega raziskovanja. Rezultati raziskovanja so lahko podpora oblikovanju posameznih politik. Center za raziskovanje javnega mnenja (CJM) je na primer sodeloval pri raziskavi o stanovanjski problematiki v okviru tako imenovanega CRP. Raziskavo je izpeljal s partnerjem in rezultate objavil v obliki strokovne monografije. Domišljam si, da bodo njeni rezultati tudi del oblikovanja stanovanjske politike. Seveda je drugo vprašanje, kako naročnik uporabi takšno raziskavo. Lahko jo uporabi selektivno, lahko je sploh ne. Nad tem nimamo nadzora. 

Kako bi SJM primerjali z evropskimi javnomnenjskimi projekti, med drugim z Evrobarometrom? 

Zaradi sistemsko urejenega financiranja smo v primerjavi z nekaterimi drugimi akademskimi institucijami v tujini skorajda v privilegiranem položaju, zato lahko s kakovostjo pariramo tudi najuglednejšim raziskovalnim institucijam. V CJM izvajamo nekatere najzahtevnejše akademske raziskovalne projekte, kot so Evropska družboslovna raziskava (ESS), Svetovna raziskava vrednot in Evropska raziskava vrednot (WVS in EVS) ter nekatere druge. Evrobarometer ni akademska raziskava in ima drugačne cilje.

Zaznavate poenotenje, »gleichschaltung« evropskih raziskav ali zmorete vzdrževati avtonomnost in posebnosti, ki vas ločujejo od drugih držav članic EU? 

Ključni vzvod je financiranje. Če bi nam ga ukinili, bi to seveda močno vplivalo ne samo na vrsto in kakovost podatkov, ampak tudi na to, ali jih sploh imamo. V drugih državah so na tem področju bistveno bolj izpostavljeni kot mi. To ne pomeni, da se pri nas nekateri projekti niso politično ukinjali, Politbarometer je bil takšen primer. 

Ali je slovenska miselnost oziroma način razmišljanja, ki ga izmerite s SJM, drugačen od evropskega, če seveda slednji sploh obstaja? 

Pri odgovoru je treba upoštevati čas, saj je bilo evropsko javno mnenje po padcu berlinskega zidu in propadu socialističnih režimov izpostavljeno povsem drugačnim sistemskim okoliščinam. Takrat se je tudi na Zahodu, pa ne zgolj tam, spremenil ekonomski model. Na Zahodu s Thatcherjevo in Reaganom konec osemdesetih let začnemo govoriti o uveljavitvi neoliberalnega ekonomskega modela. Ta je sprožil razkroj prej dominantnega modela države blaginje, ki je vzdrževal prisotnost vrednot srednjega razreda. Prebivalstvo se je soočilo z novimi okoliščinami. 

To velja tudi za Slovenijo. 

Seveda. Vendar so se nekdanje socialistične družbe zaradi teh sprememb soočile s precej bolj surovo obliko kapitalizma, z manj kohezije in več socialne anomije. Življenje je postalo bolj podvrženo trgu in konkurenci, družbe so postale bolj tekmovalne. Srednji razred se je skrčil in zdrsnil proti dnu socialne lestvice. Razlike so se izrazito povečale, s čimer se je odprl prostor avtokratskim populističnim voditeljem in tudi politiki, ki izrazito poenostavlja in instrumentalizira težave sodobnih družb, od migracij do drugačnosti in socialnih modelov naprej. V celotni Evropi nastane vrednotni obrat, ki se kaže kot usihanje tako imenovanih emancipacijskih vrednot, ki nase vežejo tolerantnost, pluralnost, odsotnost ksenofobije in podobno. Zgodovinsko gledano so bile te tendence ves čas prisotne, vendar so jih politiki znali zadrževati. Zdaj se zdi, da je teh varovalk čedalje manj. Eno od standardnih vprašanj v raziskavah političnih stališč je tudi vprašanje o tem, ali potrebujemo močnega voditelja, če demokracija ne deluje. Slovenija ta hip še vedno odstopa od trendov, ki so prisotni predvsem v nekdanjih socialističnih državah in vse bolj tudi v zahodnih demokracijah. To idejo podpira zgolj 20 odstotkov vprašanih. V večini evropskih držav je ta delež v posameznih kategorijah prebivalstva bistveno večji, še posebno mlajši moški so bolj naklonjeni ideji avtoritarnosti.

Ali je torej Slovenija imuna za pojav avtoritarizma? 

Samo na ravni javnomnenjskih anket, sicer pa ne. Zgodovinsko gledano grožnja z avtoritarizmom ni nič novega. Prepričanje, da bo liberalna demokracija trajno stanje v evropski družbi, je povezano s procesi po drugi svetovni vojni, najprej s sistematično denacifikacijo (ne povsod) in z gospodarsko uspešnostjo demokracij. Do konca osemdesetih let je v demokratičnih in gospodarsko uspešnih državah veljala enačba, da kapitalizem plus demokracija pomenita blaginjo. Zdaj se je zgodila razveza. Kapitalizem ne potrebuje nikakršne demokracije, demokracija obenem ne jamči blagostanja. V tem prostoru poteka razkroj vrednot, ki so bile štirideset ali petdeset let prevladujoče. Vanj se vriva ideja, da avtokracija prinaša vrednote, kot so red, stabilnost in varnost, medtem ko degenerirana demokracija prispeva k njihovemu raztapljanju. Tudi v Sloveniji boste našli politike, ki prisegajo na tovrstni narativ.

Ali je še na kakšnem področju poleg odnosa do avtoritarnosti mogoče zaznati razlike med slovensko in evropsko zaznavo sveta in vrednot? 

V Sloveniji za zdaj ni prisotnih izrazitih pojavov retradicionalizacije, ki jo spremljamo v številnih nekdanjih socialističnih družbah, na sosednjem Hrvaškem, Madžarskem in Slovaškem, da ne govorimo o Poljski in seveda avtokratskih državah nekdanje Sovjetske zveze. V tem pogledu je Slovenija posebnost. Posebnost je tudi splošno zadovoljstvo z življenjem, ki ga meri tudi raziskava Evrobarometer.

Slovenija je bila po deležu tistih, ki so odgovorili, da so zadovoljni, na drugem mestu, takoj za Dansko. 

Ta podatek je bilo medijsko težko osmisliti, ker bi bilo treba zamenjati »katastrofični narativ«, po katerem gre pri nas vse narobe, kar po mnenju ljudi očitno ne drži. Prebivalci Slovenije smo dokaj ali zelo zadovoljni s svojim življenjem. Politična pozicija in opozicija kot da nista vedeli, kaj naj počneta s tem podatkom. Opozicija bi morala zamenjati svoj model, v katerem je vladajoča politika kriva za vse, in bi ji nazadnje ostala le možnost kritizirati ljudi zato, ker so zadovoljni. Tudi pozicija se je znašla v nenavadni situaciji, ko bi morala preiti iz defenzivne v ofenzivno držo in povedati, da v minulih štirih letih ni počela drugega, kot da je sledila nekaterim pričakovanjem, ki jih naše raziskave že zelo dolgo razkrivajo. 

In to je? 

Posebnost, da je Slovenija v mednarodni primerjavi precej egalitarna družba. Želja po večji enakosti je sistemska vrednota in se s časom ne spreminja. Kljub izraziti egalitarnosti še vedno 70 odstotkov vprašanih pravi, da je treba še naprej zmanjševati razlike. Poskusite o tem prepričati gospodarsko zbornico, podjetniške klube in podobno. Vlada očitno na to gleda drugače in sporočilo tudi razume. 

Rezultati SJM glede zadovoljstva so vendarle nekoliko bolj zadržani kot v raziskavi Evrobarometra. Zakaj razlika? 

V SJM sprašujemo tudi o osebnih izkušnjah, povezanih z delovanjem gospodarstva, vlade, demokracije, šolstva, zdravstva in podobno. Respondenti so pri tem razumljivo bolj kritični. Kritičnost pokažejo tudi pri ocenjevanju pojavov, kjer nimajo neposredne izkušnje. Pred leti smo na primer izvedli raziskavo, v kateri smo ljudi spraševali, ali je slovenska družba korumpirana. Več kot 90 odstotkov vprašanih je odgovorilo pritrdilno. Pri kontrolnem vprašanju, ali lahko navedejo izkušnjo iz svojega življenja, ki bi pričala o tveganju korupcije, oziroma ali so bili sami vpleteni v koruptivni primer, je 98 odstotkov vprašanih odgovorilo, da takšne izkušnje nimajo. 

Ali se politika odziva na javnomnenjske podatke? 

Mislim, da se. Če odmislimo koalicijsko pogodbo, ki je političen dokument, in pogledamo ukrepe zadnjih dveh let tega mandata, ti govorijo v prid temu, da je nekdo razumel miselni ustroj slovenskega volilca, ki ne mara velikih razlik in želi imeti občutek varnosti. Leva sredina je dojela, da so teme, povezane s socialnimi vprašanji, kot tudi vprašanja fizične in druge varnosti, ravno tako pomembne kot nekatere teme, ki so tradicionalno prisotne v levi sredini in bi jim Slavoj Žižek rekel identitetne igre srednjega razreda. Pred desetimi leti je evropska levica zmotno mislila, da bo s temi temami osvojila oblast. To ne pomeni, da leva sredina opušča pomen tem, kot so LGBT+ in podobne, temveč razume, da z njimi težko pride na oblast. Takšen premik smo zaznali tudi pri nas. 

Pojasnite paradoks, po katerem ankete, ne le SJM, kažejo prevladujoče zadovoljstvo ljudi z življenjem, saj naj bi bili večinoma srečni in imeli dostop do materialnih dobrin, ko se jih povpraša o zadovoljstvu z vlado, pa so bistveno bolj kritični. 

To ni presenetljivo, ker gre na eni strani za bolj stabilne in trajne strukture vrednotenja ter razmišljanja, ki so manj izpostavljene dnevnim premikom, povsem drugače pa je pri presoji posebnih ukrepov. Tak je primer s poplavami. Danes prevladuje ocena, da je pri obvladovanju posledic poplav vlada delovala kompetentno in uspešno, vendar bodo nekateri, ki jih je katastrofa prizadela neposredno, bistveno bolj kritični. Pred nedavnim smo slišali kritike kmetov, ki nasprotujejo suhim zadrževalnikom. Širši interes skupnosti jih ne zanima. To je po svoje človeško.

Ali je mogoče na podlagi podatkov SJM izrisati portret tipičnega Slovenca, Slovenke? 

Ko bomo to naredili, bomo opisali Slovenca, ki v resnici ne obstaja. To je javnomnenjski konstrukt. 

Kakšen je ta SJM-konstrukt Slovenca, Slovenke? 

Gre za blago konservativno in hkrati zmerno tolerantno osebo, ki je kritična do dnevne politike. Je ponosna na slovenske korenine in premore evropsko identiteto. V izrekanju stališč nima težav z nekaterimi, na prvi pogled protislovnimi stališči.

Na primer pri vrednotenju pojmov ima pravica do splava več pozitivnih mnenj kot pojem naroda. To se kaže tudi pri vprašanju evtanazije, ki jo ob uveljavitvi vseh ustreznih varovalk podpira okoli 70 odstotkov ljudi. 

Kljub temu je referendum padel. 

In nekdo bi lahko trdil, da rezultat referenduma ni v skladu z javnomnenjskimi podatki, kar ne bi držalo. Javnomnenjski podatek je reprezentativen, referendumski izid pa ni, kakor koli nenavadno se to sliši. 

Vaš javnomnenjski konstrukt Slovenca bi lahko tolmačili kot potrditev teze tistih politikov in ideologov, ki trdijo, da je prevladovanje libertarnih vrednot nad tradicionalnimi posledica petdesetletne socialistične podlage. In zato terjajo, da se mora družba pregnesti, preoblikovati. 

Recept, ki ga v tem vidijo, je nova politična socializacija, ki se nikoli ne zgodi na mehaničen ali politično deklarativen način. Seveda Slovenija ni imuna za populistične avtoritarne popadke. Poglejte, kdo nas obkroža: Orban, Melonijeva, Kickl, pomislite še na Slovaško in Nemčijo z AfD, ter seveda na generalnega mentorja Trumpa. Tudi delovanje medijev, predvsem spletnih platform in družbenih omrežij, intenzivira prisotnost zgodb, ki so skladne z argumenti, da je demokracija neučinkovita, degenerirana in da so te vrednote relikt prejšnjega enoumja, komunizma in podobno. Paradoksov je veliko. Ivan Krastev, bolgarski analitik, pravi, da živimo v družbah z dvojno netoleranco: netoleranco levičarjev do rjavenja družbe (pojavov fašizacije) in netoleranco desničarjev do libertarnih vrednot. 

Pa vendar večina državljanov Slovenije ne vidi resne alternative demokraciji. 

Drži. Ključno vprašanje pri tem je, ali lahko modeli iliberalne demokracije postanejo sprejemljiva alternativa demokratičnim modelom. Na desni, ne samo v Sloveniji, mislijo, da lahko.

Značilnost Orbanove iliberalne demokracije je, da ohranja elemente formalne demokracije, kot so volitve, delitev oblasti in osnovne politične svoboščine, hkrati pa zavrača model liberalnih vrednot kot temelj političnega reda po drugi svetovni vojni in jih nadomešča s koncepti, kot so narod, kolektivna pripadnost, zgodovinski miti in krščanska identiteta. V tem kontekstu poteka presoja liberalnih norm, ki jih iliberalizem vidi kot nevarnost, ki ogroža nacijo in državo. Gre za spopad dveh modelov in vprašanje, ali je Slovenija za to povsem imuna. Po mojem mnenju ni. Ograja, ki jo je treba preskočiti, je nizka. Zadostuje pogled v ZDA, kjer so se zdele nekatere vrednote vklesane v kamen, pa so se spremenile v prah.

Kaj ugotovimo, če našega namišljenega prebivalca Slovenije, fotorobota SJM, primerjamo z enako staro osebo, ki je bila anketirana v osemdesetih letih? 

Ne bi opazili bistvenih razlik. Mehanizmi, ki vplivajo na oblikovanje stališč, ki jih merimo z raziskavami, so identični. Tudi takrat je bila prisotna nestrpnost do »priseljencev z juga«, kar se je zaostrilo sredi devetdesetih let, v času velike brezposelnosti v Sloveniji. To lahko ilustriramo tudi z vprašanjem, ki ga zastavljamo že vrsto let. Ljudi sprašujemo, koga bi imeli za soseda, s čimer merimo socialno in etnično distanco. Ta danes in pred štiridesetimi leti temelji na identičnih mehanizmih, na posredni oceni. Na vprašanje, ali bi imeli za soseda pripadnika judovske skupnosti, ki jih je po statističnih podatkih v Sloveniji zanemarljivo malo, približno četrtina ljudi tako nekoč kot danes odgovori, da ga ne bi imela za soseda. Očitno gre za posledico posredne ocene, ki temelji na mitih, stereotipih in podobnem. Ker smo bili nekoč drugače politično socializirani kot danes, gre pri tem očitno za precej globoko zakoreninjene strukture. 

Po časovni premici narašča odpor do Romov. Lani in predlani je več kot 60 odstotkov vprašanih odgovorilo, da Roma ne bi imelo za soseda. To je dobrih 20 odstotnih točk več kot po osamosvojitvi. 

Že v času predsednika Drnovška smo doživeli enega večjih medijskih zdrsov na tem področju. Tudi danes je ta netolerantnost bolj prisotna, predvsem na družbenih omrežjih, kljub temu da velika večina ljudi nima nobenih stikov s pripadniki romske skupnosti, kaj šele da bi jih imela za sosede. 

Če bi imeli pred seboj anonimizirane javnomnenjske portrete prebivalk in prebivalcev evropskih držav, po kateri posebnosti bi prepoznali slovenskega? Po čem smo izstopajoče drugačni od preostalih na celini? 

Če izhajamo iz razmeroma stabilnih preferenc do liberalnih vrednot, pri nas iz povprečja izrazito izstopajo osebno in sistemsko nezaupanje, zadržanost in skeptičnost. Po eni strani smo razmeroma srečni in zadovoljni, hkrati pri vprašanju, ali je treba ljudem zaupati ali je treba biti previden, četudi nimamo predhodne negativne izkušnje, nadpovprečno veliko ljudi odgovori, da je potrebna previdnost in da ne smemo zaupati. 

Torej smo nergači? 

Če bi bilo nergaštvo olimpijska disciplina, bi bili Slovenci absolutni prvaki. 

Kakšna je sociološka razlaga tega slovenskega nezaupanja? 

Del je povezan s posameznikovimi slabimi osebnimi izkušnjami, ki jih prenese na institucijo, v kateri se mu je zgodila krivica. Drugi del je povezan z negativnim političnim vzdušjem, v kontekstu katerega ne potrebuješ neposrednih argumentov za kritičnost, zadostuje že občutek, da deluješ kot popoln čudak, če ne slediš splošnemu prepričanju, da sistem posamezniku ne more prinesti nič dobrega.

To nergaštvo se v SJM da izmeriti že 50 let? 

Bolj ali manj je to stalnica vseh meritev.

Kako se naš olimpijski prvak nergač danes razlikuje od prebivalcev nekdanjih jugoslovanskih republik? 

Evropska raziskava vrednot je pokazala ogromen razkorak, pravzaprav prepad med vrednotnimi profili. Pri nas lahko z lahkoto prepoznamo patriotizem, ki ga ne morete zamenjati s ksenofobijo ali nacionalizmom, ki sta značilna denimo za Hrvate. 

Na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, pa tudi v Srbiji in Črni gori narašča dovzetnost za avtoritarnost in populistične politike. Ljudje ocenjujejo, da do rešitev, ki so potrebne tukaj in zdaj, ni mogoče priti z dolgotrajnim procesom demokratizacije. Naraščata prevzetost nad voditelji in religioznost, medtem ko je pri nas stopnja sekularizacije bistveno višja. Pred 50 leti je približno 60 odstotkov ljudi – že to je bilo dovolj nenavadno, da se jim je tedaj postavljalo to vprašanje – odgovorilo, da so verni.  

Če jih vprašate danes, dobite približno enak odstotek, vendar se je vmes njihova religioznost bistveno spremenila. Med temi 60 odstotki jih samo petina pravi, da so religiozni na tradicionalni cerkveni način, vsi drugi pravijo, da so verni na svoj način, teh načinov pa je zelo veliko. Medtem je Hrvaška postala ena najbolj religioznih držav, blizu Poljske. To se na deklarativni ravni prelije v druge vrednote, denimo v že omenjeni splav, spolne prakse in podobno. 

Če bi slovenski škofje in muftiji ponotranjili te podatke, kako bi se morali lotiti pridobivanja vernikov? 

Morali bi se sinhronizirati s civilizacijskimi in razsvetljenskimi dosežki evropskih družb. Seveda ne bi zamolčali svoje doktrine ali ideologije, ampak bi v sferi zasebnosti ključne odločitve prepuščali odgovornosti posameznikov. Zdi se mi, da tega ne bomo doživeli. Zato boste tudi v prihodnje videli zelo malo ljudi, ki so redni obiskovalci verskih obredov in zaupajo Cerkvi ter duhovščini. 

Iz raziskave izhaja, da je upadlo verovanje v nebesa, sočasno pa je poraslo verovanje v pekel. Kaj se lahko iz tega naučimo? 

Haha. To bi morali vprašati moje odlične kolege religiologe. Naj omenim, da so sočasno narasla tudi prepričanja o magijskih praksah, zaupanje v astrologijo in podobno. Očitno svoje strahove in negotovosti lociramo v segment, za katerega se nam zdi, da ponuja boljšo rešitev. 

Ali je to zgolj značilno za olimpijskega prvaka v nerganju, ki bo rekel, da so nekoč morda bila nebesa, zdaj jih ni več? 

Ne vem.

Zadovoljstvo z življenjem in materialnimi razmerami se skozi čas povečuje, povečuje se tudi delež ljudi, ki se prepoznavajo kot srečni, pesimisti že leta stagnirajo. Ali to pomeni, da smo uspešna družba? 

V Tarči bi rekli, da moramo najti krivca. Šalo na stran. Pri tej samozaznavi je psihologija vendarle pomembna. Zanimiva je raziskava, ki meri indeks prosperitete in je sestavljena mera demokracije, ekologije, vladavine prava in drugih dejavnikov. Slovenija se redno uvršča med prvih deset odstotkov držav na svetu po kakovosti življenja. Če bi vprašali povprečnega državljana, kam nas uvršča, bi nas postavil bistveno nižje, nekam med manj razvite, ker kot posamezniki pač nimamo helikopterskega pogleda na celotno družbo. 

Vi ste strokovnjak in ga imate. 

Vidimo sistemske kazalnike, denimo tveganje revščine, ki kaže na razslojevanje med bogatejšimi in revnejšimi, četudi so te razlike v mednarodni primerjavi razmeroma majhne. Opazimo tudi socialne patologije, stopnjo samomorilnosti in pojavnost psihosomatskih bolezni. Obenem je pričakovana življenjska doba v 35 letih slovenske samostojnosti doživela izjemen napredek, četudi pri tem podatku prepoznamo pomembne razlike med regijami in demografskimi skupinami. 

Ali rezultati SJM, še posebno ko gre za odnos do temeljnih vrednot, dopuščajo kakšna sklepanja ali interpretacije na regionalni ravni? 

Razlike v strukturi stališč in vrednot so minimalne in nesmiselno bi bilo trditi, da so Štajerci v tem pogledu drugačni od Primorcev. 

Kateri podatek boste v raziskavi slovenskega javnega mnenja v prihodnje posebno pozorno spremljali? 

Zagotovo so to spremembe v polju političnih vrednot. Še posebno v nekaterih segmentih populacije, izpostavil bi mlajše, ki postajajo volilci, se postavlja vprašanje, ali je model liberalne demokracije z neko socialno noto še veljaven in zaželen model ali pa mora že tekmovati z modelom, ki smo ga prej imenovali iliberalen.

Morda bo namesto Trumpovega prevladal Xijev model. 

V segmentu »mobilnosti« zagotovo, haha.