Pri tem so izhajali iz ideje, imenovane Italia irredenta, ki je Trst, Gorico in Istro predstavljala kot zgodovinsko in kulturno italijanski prostor, čeprav je bila etnična slika teh dežel izrazito večnarodna. Še več, podeželska naselja so bila od severnega dela Istre navzgor v velikem delu pretežno ali v celoti naseljena s Slovenci. Slovensko prebivalstvo je bilo v teh njihovih konceptih praviloma marginalizirano ali prikazano kot kulturno manj razvito, kar je služilo kot ideološka podlaga za širitev italijanskega vpliva. V tem kontekstu so se aprila 1914 pojavili tudi poskusi diplomatskega zbliževanja med Kraljevino Italijo in Avstro-Ogrsko, v okviru katerih so razpravljali o možni razmejitvi interesnih oziroma jezikovnih sfer med italijanskim in nemškim prostorom. Takšne zamisli so trdovratno zanemarjale obstoj slovenskega etničnega prostora kot politično relevantnega dejavnika ter ga podrejale logiki delitve med dvema dominantnima nacionalnima projektoma. Eden od pogovorov na temo italijansko-nemške jezikovne razmejitve na tem prostoru se je sredi aprila 1914 odvijal v Opatiji med zunanjima ministroma obeh držav, markizom Antoninom Di San Giulianom ter grofom Leopoldom Berchtoldom. Čeprav do konkretnega dogovora ni prišlo, ti pogovori jasno odražajo tedanjo percepcijo slovenskega prebivalstva kot drugotnega elementa v širših geopolitičnih načrtih velikih sil. Ves tisti čas je med italijanskimi iredentisti in Slovenci prihajalo do napetosti in tudi fizičnih obračunavanj. Še o usodi obeh pogajalcev: Di San Giuliano je še istega leta hudo zbolel in umrl, grofu Berchtoldu, soavtorju desetih točk ultimata, ki ga je julija 1914 Avstro-Ogrska postavila Srbom, pa pripisujejo (so)krivdo za začetek 1. svetovne vojne.
Laška izzivanja po naši okolici
so že dobila svoje zasluženo plačilo. Bilo je namreč v nedeljo zvečer okoli 10. ure, ko je privozil v Barkovlje avtomobil, v katerem se je nahajalo šest oseb. Avtomobil se je ustavil pred neko domačo gostilno na obrežju in ljudje, ki so se pripeljali žnjim, so stopili v gostilno, kjer se je nahajalo nekaj domačinov. Komaj so se prišleci – bili so Lahi iz mesta – dobro vsedli za mizo, so že začeli zabavljati in psovati. Med drugimi psovkami je bilo čuti večkrat tudi »porki de ščavi!« Domačini so nekaj časa mirno poslušali skrajno žaljive zabavljice in psovke, a končno jih jim je bilo le preveč, in stopil je nekdo tja k laški mizi in pozval psovače, naj nehajo s svojimi psovkami, nakar pa je nekdo od njih nalašč še enkrat ponovil svoj »porki de ščavi«. To pa je dognalo potrpežljivost domačinov do konca, in zgodilo se je, česar Lahi, katerih je bilo vseh skupaj deset, ker so se onim šestim, ki so prišli z avtomobilom, pridružili še štirje drugi; nikakor niso pričakovali: vstala sta samo dva domačina in laških junakov je bilo vseh deset v trenutku na ulici. Da niso bile slovenske pesti prenehale, najbolje spričuje dejstvo, da je eden onih izzivačev prispel v Trst s precej izpremenjenim licem in da je neki drug tako odletel, da so ga komaj izvlekli izpod avtomobila. (…)
Edinost, 14. aprila 1914
Ali smo na naši obali še – doma?!
Interesantne so razne pojave v italijanskem časopisju in v javnosti Italije, ker pričajo o vsem prej, nego pa o iskrenosti v razmerju med Avstrijo in Italijo. Pa še o nečem drugem pričajo ti pojavi. O tem namreč, kako razumevajo v Italiji zavezniške dolžnosti naproti nam in kako oni svoje napram nam. (…) Kako ti ljudje razumevajo solidarnost: Avstrija ne bi se smela brez dovoljenja Italije niti ganiti v svoji notranjosti; da pa Italija pošilja neprestano v Avstrijo svoje špijone, svoje emisarje, da italijanski konzuli nastopajo tu, kakor da so naše pokrajine že podrejene Italiji, da v rimskem parlamentu razpravljajo o avstrijskih notranjih stvareh kakor o svojih domačih, da Italija utrja svoje meje proti Avstriji pred očmi vsega sveta, kakor da ima že jutri izbruhniti vojna, da društvo Dante Alighiere brez vsakega strahu in s stotisoči denarja širi pri nas italijansko propagando, da v Italji kar javno nabirajo za volilne svrhe v – Istri (ki je menda, če se ne motimo) še v Avstriji, če Italija z vsem svojim diplomatskim aparatom ubija avstrijske interese na zapadnem Balkanu, če ob odobravanju oficijelne Italije govore tam doli, da je naša obala za Italijo bolno krilo Adrije, če torej ob vsaki priliki z vsakim dejanjem in vsako besedo opozarjajo, da mora priti do obračuna med nami in njimi: a to je kaj drugega, to je v redu, to je sveto pravo Italije, to je menda – respektiranje solidarnosti interesov. (…)
Edinost, 15. aprila 1914
Vse v imenu – kulture!
Nulla dies sine linea! Napadi italjanske sodrge – pa naj bo že raztrganih hlač, ali pa v glase-rokavicah – so na dnevnem redu in se ponavljajo dan za dnem in tako redno, da bi morali otvoriti zanje posebno rubriko. Z vso gotovostjo lahko trdimo, da je bila po dogodkih na Revoltelli izdana v laškem taboru parola za take napade. V tem domnevanju nas utrja dejstvo, da je vzrok vedno isti. Kakor da se vračajo nekdanji strašni časi, ko nisi smel na javnem mestu izpregovoriti slovenske besede, ne da bi se izpostavil nevarnosti da te nabijejo, ali pa vsaj insultirajo. Kolikor smo v zadnje čase beležili takih napadov, so Italijani napadli naše le zato, ker so ti poslednji med seboj govorili slovenski. (…)
Formula je: kultura! V imenu kulture sovražijo nas, v imenu kulture nam hočejo zapirati poti do – kulture, nam odrekajo najnaravneje pravo do rabe svojega materinega jezika, v imenu kulture razbijajo tudi slovenske glave po tržaških ulicah, čeprav je gotovo prav mnogo ljudij po civilizirani Evropi, ki bi rekli Italijanom da tako divjanje, je le znak – nekulture! (…)
Edinost, 15. aprila 1914
Lep internacionalizem.
Zadnja »Zarja« sama prizna, da naravnost nečloveško postopajo italij. sodrugi proti slovenskim. Piše namreč, da se v socialno-demokratični kavarni »Unione« zmerja Slovence s »porchi« itd. in da Slovence, čeprav se vedejo mirno, mečejo italijanski natakarji in ravnatelji na cesto. Prosimo, to piše »Zarja«. V resnici pa je še mnogo slabše. Vkljub temu pa bodo slovenski sodrugi še zanaprej lizali pete italijanskim sodrugom. Taka je mednarodnost v tržaški socialni demokraciji. Živela svoboda, živelo bratstvo, živela enakopravnost!!!
Dan, 17. aprila 1914
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si