Politična afera Petra Mandelsona, v osrčju katere so laži nekoč enega najvplivnejših britanskih politikov in glavnega arhitekta Blairovega novega laburizma o dolgoletnem prijateljevanju z razvpitim ameriškim pedofilom Jeffreyjem Epsteinom, je požar, ki ga laburistična vlada in premier Keir Starmer ne moreta in ne moreta pogasiti. Najnovejše poglavje je sprožilo razkritje otoškega dnevnika Guardian, da so varnostne službe po tajni preučitvi, ki jo je naročilo zunanje ministrstvo, ocenile, da je neprimeren za položaj veleposlanika v ZDA zaradi prijateljevanja z Epsteinom, poslovnih vezi s Kitajsko, dvakratne odstavitve z ministrskega položaja zaradi korupcije ter ostrih kritik Trumpa v preteklosti (leta 2018 je o njem dejal, da je nasilnik, leta 2019 pa, da je nepremišljen in nevaren za svet). Toda zunanje ministrstvo je ignoriralo rdečo luč tajnih služb Mandelsonu in prižgalo zeleno.

Premier je besen, ker mu niso povedali?

Ključno vprašanje je: sta tedanji zunanji in zdaj pravosodni minister David Lamy ter predvsem premier Starmer to vedela ali ne? In podvprašanje: bi morala vedeti, predvsem premier, ki je Mandelsona izbral? Odgovor se zdi samoumeven, a oba trdita, da nista vedela in da je zunanje ministrstvo na svojo roko preglasilo varnostne službe ter odobrilo Mandelsonovo imenovanje.

Starmer se je na opozicijski plaz zahtev po odstopu odzval z obiska v tujini, rekoč, da je besen, da je nezaslišano in neoprostljivo, da mu niso povedali, da je Mandelson padel na varnostnem izpitu varnostnih služb. Dejal je, da bi to morala vedeti parlament in Mandelson (ta naj ne bi vedel), in zatrdil, da so vso vlado pustili v temi. O vsem tem bo v ponedeljek dal izjavo v parlamentu. Že pred tem pa je odstavil vodilnega uslužbenca državne uprave na zunanjem ministrstvu Ollyja Robbinsa. Opozicija ga razglaša za žrtveno jagnje in zahteva glavo premierja Starmerja, ki se zaradi Mandelsona spet bori za politično preživetje. Njegovi predstavniki zatrjujejo, da ne bo odstopil.

Nesposoben, lahkoveren, lažnivec ali vse troje?

Vodja poslancev škotske SNP v britanskem parlamentu Stephen Flynn je zapisal: »Premier je ali nesposoben, lahkoveren, lažnivec ali pa vse troje. Zdaj je težko sprejeti, da ni lagal parlamentu.« Vodja desničarske Reformirajmo Združeno kraljestvo Nigel Farage najglasneje zahteva odstop, voditeljica konservativcev Kemi Badenoch pa najspretneje: »Starmer je trikrat v parlamentu zatrdil, da so pri imenovanju sledili predvidenim postopkom. Če je zavajal parlament, če je prekršil ministrski kodeks ali če je prikrival dokumente pred parlamentom – vse to kaže, bi moral odstopiti. Laburistični poslanci so tisti, ki ga lahko odstranijo, odločiti se morajo, ali želijo na Downing Streetu 10 ohraniti nekoga, ki je lagal vsem nam in državi.«

Opozicija ima premalo poslancev, da bi z glasovanjem o zaupnici izsilila njegov odstop, vladajoči laburisti pa bi morali zbrati zelo veliko uporniških glasov (20 odstotkov oziroma 81 poslancev), da bi izsilili glasovanje o novem vodji, ki bi avtomatično postal premier, če bi na glasovanju premagal Starmerja. Med laburisti ni želje po odstranitvi Starmerja, posebej zato, ker je z državniškim kljubovanjem Trumpovim zahtevam po vključitvi v vojno z Iranom utrdil položaj laburistične vlade med Otočani.

Dokazano laganje bi bilo usodno

Starmer je Mandelsonovo neminljivo afero že velikokrat pripisal njegovemu laganju o Epsteinu pred imenovanjem za veleposlanika v ZDA in po njem, čeprav je že februarja letos priznal, da je vedel za njegovo prijateljevanje z Epsteinom, a da zaradi njegovih laži ni vedel, kako močno je bilo. Za njegov položaj bi bilo usodno, če bi mu dokazali, da je tudi on zavajal ali lagal v parlamentu o tem, kaj in kdaj je vedel o tem, da varnostne službe niso odobrile Mandelsonovega imenovanja (o tem so zunanje ministrstvo obvestile 28. januarja 2025). So ga pa številni opozarjali od vsega začetka, a jih očitno ni poslušal. Decembra 2024 je dejal: »Peter ima neprimerljive izkušnje za to vlogo.« In kaj je nekdanji lord počel včeraj med vikom in krikom, ki ga je spet povzročil? Na videz brezskrbno je po Londonu sprehajal psa. 

Kako je potekala saga

Donald Trump je bil drugič izvoljen za predsednika 6. novembra 2024. Ni znano, kdaj je Starmer Mandelsona izbral za veleposlanika na Trumpovem pričakovanem drugem kaotičnem dvoru, a le pet dni po Trumpovi drugi zmagi so ga opozorili, da bi »politično imenovanje veleposlanika sicer ustvarilo močno vez z njim in njegovo vlado, vendar ne brez tveganj zanj osebno, če bi šlo kaj narobe«. Decembra 2024 je Starmer dejal, da »z navdušenjem imenuje Mandelsona za veleposlanika v ZDA«. Ta je delo začel opravljati februarja 2025. Septembra, po objavi prvega dela Epsteinovih arhivov, ki so med drugim razkrili, da je Mandelson razvpitega pedofila razglasil za najboljšega prijatelja, ga je Starmer odstavil. Februarja so ga aretirali zaradi suma, da je Epsteinu izdajal zaupne informacije, in ga zaslišali. Na prostosti brez potnega lista čaka na izid preiskave.

Priporočamo