Dosedanji selektor, 49-letni Francoz Guillaume Gille, je po šestih letih »dobil nogo« zaradi slabih rezultatov na dveh velikih tekmovanjih: osmem mestu na OI 2024 v Franciji in sedmem na letošnjem EP v Skandinaviji. Na izredni novinarski konferenci so tudi uradno predstavili njegovega naslednika, nekdanjega vrhunskega rokometaša, reprezentanta in zdajšnjega trenerja Talanta Dušebajeva. »To, da sem lahko selektor Francije, je zame čast in privilegij. Francozi imajo fantastično generacijo igralcev, s katerimi imam cilj osvojiti vse, kar je mogoče, in znova dominirati na mednarodni ravni, še posebno nad Dansko in Nemčijo,« je ob predstavitvi dejal Talant Dušebajev. Zdaj bo vodil reprezentanco, ki je doslej na velikih tekmovanjih osvojila kar 24 kolajn: 13 na svetovnih prvenstvih (šest zlatih, dve srebrni, pet bronastih), šest na evropskih (4-0-2) in pet na olimpijskih igrah (3-1-1).
Dušebajev se je rodil junija 1968 v Kirgiziji v nekdanji Sovjetski zvezi, najprej pa je treniral plavanje. Rokometno kariero je začel pri 14 letih v klubu CSKA iz Moskve, kjer je ostal do leta 1992, v tem času pa je z reprezentanco Sovjetske zveze osvojil tudi zlato odličje na mladinskem svetovnem prvenstvu v Španiji. Njegov prvi klub v tujini je bila španska Teka Cantabria, s katero je podpisal pogodbo po OI v Barceloni, na katerih je z Zvezo neodvisnih držav (nastopala je pod olimpijsko zastavo) osvojil zlato kolajno, bil s 47 goli na sedmih tekmah prvi strelec tekmovanja in izbran v idealno sedmerico iger. Leto kasneje je z Rusijo postal svetovni prvak na Švedskem, kar je bilo tudi njegovo edino odličje z rusko reprezentanco. Nato je dobil špansko državljanstvo in med letoma 1995 in 2002 v dresu Španije odigral 158 tekem, dosegel 569 golov ter si okoli vratu petkrat nadel kolajno na velikem tekmovanju: dva olimpijska brona ter dve srebri in en bron na EP.
Zaradi Zormana spet na igrišče
V Teki, s katero je v sezoni 1993/94 postal tudi prvak Evrope, kar je edina tovrstna lovorika v klubski zgodovini, je igral pet sezon, nato pa je odšel v Nemčijo, kjer je nastopal za TuS Nettelstedt-Lübbecke (1997/98) in Minden (od leta 1998 do 2001). Leta 2001 se je vrnil v Španijo v Ciudad Real, po štiriletnem igranju pa je pri 37 letih končal igralsko kariero. Nekaj časa je bil v klubu v dvojni vlogi (igralec in trener), v sezoni 2006/07 pa se je moral začasno vrniti na igrišče zaradi poškodbe Uroša Zormana, takratnega organizatorja igre Ciudada Reala. Med šestletnim trenerskim delom v Ciudadu Realu je trikrat stopil na evropski vrh (2006, 2008, 2009), njegov dres s številko 10 so »upokojili« pod stropom dvorane, po bankrotu kluba, ki se je preselil v glavno mesto Španije, pa je dve leti vodil njegovega naslednika Atletico Madrid.
»Talent brez trdega dela ne pomeni ničesar. Če ne treniraš vsak dan, kot da je zadnji v tvojem življenju, te bo zagotovo kdo prehitel. Ne zanimajo me imena igralcev, ampak le to, kdo se je pripravljen žrtvovati za ekipo,« je njegov moto na treningih, na katerih je neizprosen do igralcev. Ko je januarja 2014 na trenerski klopi Kielc nasledil legendarnega Poljaka Bogdana Wento, je na predstavitveni novinarski konferenci dejal: »Trener mora biti psiholog, oče in vojak, igralci pa morajo vedeti, da sem ob njih, a zaradi tega ne smejo pričakovati popuščanja z moje strani.« Istega leta, ko je prevzel Kielce, je dvakratni uradno najboljši rokometaš na svetu (1994, 1996) in drugi najboljši igralec stoletja za Švedom Magnusom Wislanderjem postal tudi selektor Madžarske, ki jo je vodil do 2016. Istega leta je s Kielcami slavil v evropski ligi prvakov, potem ko je v finalu v Kölnu šele po streljanju sedemmetrovk premagal Veszprem z 39:38: »To ni bil čudež, ampak rezultat trdega dela, zaupanja ter velikega srca in želje. Nikoli nisem niti za trenutek dovolil, da bi igralci pomislili, da je to, kar smo dosegli, nemogoče.«
Tudi sinova sta prišla v Kielce
Kmalu zatem je postal tudi selektor Poljske, ki jo je vodil na dveh tekmovanjih (OI 2016 v Riu de Janeiru/četrto mesto in SP 2017 v Franciji/17.), nato pa se je posvetil zgolj Kielcam. Klubu sta se takrat pridružila tudi njegova sinova in španska reprezentanta, zdaj 33-letni Alex in pet let mlajši Daniel (v sezoni 2017/18 sezono je kot posojeni igralec Kielc nastopal za Celje Pivovarno Laško), ki po tej sezoni zapuščata Poljsko. »Doma sem oče, v dvorani pa trener. Ta razlika je jasna in mora obstajati,« odnos s svojima sinovoma opisuje Dušebajev, ki je doslej poleg evropske lovorike v Kielce prinesel še devet naslovov poljskega državnega in sedem lovorik pokalnega prvaka. Pri edinem naslovu prvaka Evrope za Kielce je pomembno vlogo odigral tudi zdajšnji slovenski selektor Uroš Zorman, ki je bil v poljskem klubu kar devet let: sedem kot igralec (od 2011 do 2018) in nato dve kot pomočnik glavnega trenerja Dušebajeva.
»Uroš je bil vrhunski igralec in je tudi vrhunski trener. Je velik profesionalec in super človek. Rad ga imam kot svoja sinova, a mu kljub temu na treningih in tekmah nisem niti malenkost popuščal,« se Dušebajev spominja Zormana, s katerim sta stopila na rokometni vrh Evrope dvakrat v Ciudadu Realu (2008, 2009) in enkrat v Kielcah (2016), Slovenec pa ima evropski naslov tudi s Celjem Pivovarno Laško (2004). A tudi po Zormanovem odhodu iz Kielc leta 2020 v klubu ni šlo brez Slovencev, v letošnji sezoni pa pod Talantovo taktirko – pogodbo s poljskim klubom ima do leta 2028 – trenirata in igrata reprezentanta Aleks Vlah in Klemen Ferlin.