Borek Sedlak je nekdanji češki smučarski skakalec, ki je nastopil na 65 tekmah svetovnega pokala. Najvišje se je uvrstil na 10. mesto na poletih v domačem Harrachovu. Čeprav ni veljal za vrhunskega skakalca, so bili njegovi rezultati veliko boljši od rezultatov trenutno najboljšega češkega skakalca v svetovnem pokalu. Leta 2014 je športno kariero končal in začel delovati pri mednarodni smučarski zvezi. Sprva je deloval v ženskih skokih, v sezoni 2016/17 pa je prevzel mesto pomočnika direktorja tekmovanj, ki ga je do takrat zasedal Slovenec Miran Tepeš.
Petkovo dogajanje z naletno smučino je presenetilo vse. Kakšne načrte ima žirija za današnjo in nedeljsko tekmo?
Kadar je naletna smučina v senci, ni nobenih težav. Sonce je trenutno zelo močno in ko se upre, povzroča težave. Žirija je imela veliko pogovorov na to temo, sam nisem bil povsem vpleten v to debato, a lahko se zgodi, da bosta tekmi prestavljeni na nekoliko zgodnejšo uro.
Vaša naloga je, da omogočate kar se da enakovredne pogoje za vse tekmovalce. Je veliko pritiskov trenerjev, ko kakšen tekmovalec ne dobi dobrih pogojev za skok?
To je profesionalni šport in je prisotno veliko čustev. Seveda, ko se zgodi kaj takega, padejo tudi težke besede. Takrat je najbolje, da se vsemu temu izogneš. Moj namen je, da vsem omogočam kar se da enakovredne pogoje, a včasih preprosto ne gre. Gre za šport v naravi in stvari se hitro spreminjajo. Zelo lahko je moje odločitve komentirati iz domačega naslonjača, sprejemati odločitve je veliko težje. Najpomembneje je, da se napak zavedaš in se iz njih učiš.
Dodatne točke za veter in naletno mesto se včasih ne zdijo povsem poštene. Tudi sami se neradi odločate za pogosto menjavo višine naleta.
Kar se višine naleta tiče, ne gre zgolj za mojo odločitev. Sem član žirije in lahko izrazim svoje mnenje glede na to, kar vidim. Gre za najboljše skakalce na svetu in treba je poskrbeti za njihovo varnost. Nisem pristaš tega, da bi menjavanje naleta uporabljali kot orodje za izpeljavo tekmovanj, je pa to včasih potrebno. Brez tega bi tekmovanja v težkih razmerah lahko trajala tudi po tri ure in več, tega pa si gledalci ne želijo. Če se razmere v zraku pogosto spreminjajo, se spreminja tudi zalet. Če pa gre zgolj za neke trenutne sunke vetra, je bolje malce počakati in vsem omogočiti kar se da enake razmere.
Tudi gledalci ustvarjajo pritisk. Letos je veliko govora o rekordu. Kako težko je žiriji v teh primerih?
Cilj žirije nikoli ni in ne sme biti, da bi tekmovanje vodila z namenom, da se postavi rekord skakalnice ali svetovni rekord. Mi skrbimo za varnost in enakovredne pogoje. Sam sem bil skakalec in sem se moral veliko naučiti. Spominjam se, ko sem začel delati na mednarodni smučarski zvezi, sprva v ženskih smučarskih skokih. Takrat je padel svetovni rekord v Vikersundu in sem poklical Mirana Tepeša in mu čestital. On mi je odgovoril: »Borek, to je bila nesreča, enostavno se je zgodilo.« To je odgovor, ki sem si ga zapomnil za vedno, in tudi moj pogled na rekord je danes enak. Skakalnica je res odlično pripravljena, a morebiten rekord bi se zgodil kot nesreča.
Omenili ste Mirana Tepeša. V moških skokih ste prevzeli njegovo mesto. Vam je dal kakšen nasvet?
Pri mednarodni smučarski zvezi delujem od konca skakalne kariere, ki sem jo končal leta 2014. Sprva sem deloval v ženskih skokih, zdaj pa končujem že peto sezono kot pomočnik direktorja tekmovanj pri fantih. Mesto sem prevzel od Mirana Tepeša, ki je izjemen človek. Res sem lahko vesel, da sva dobra prijatelja in sem se imel priložnost učiti od njega. Tudi ko je šel on v ženske skoke, sva ostala prijatelja in se veliko pogovarjava. O njem lahko povem le najboljše.
Kako pa se pri FIS soočate s problematiko pravil pri opremi? Letos je bilo veliko govora o tem. Sprva od dresih, nato še o smučeh in vezeh.
Res je, veliko je govora o pravilih v smučarskih skokih. Pri FIS si želimo, da bi imeli pravila čim bolj jasna, da bi bila na koncu tudi kontrola opreme lažja. Temu namenjamo veliko časa, že samo danes zjutraj (intervju je bil opravljen v petek pred začetkom tekme) smo imeli triurni sestanek na to temo. Prihajamo do nekih zaključkov, predvsem si želimo, da bi bili pri pisanju pravil bolj vključeni tudi sami proizvajalci opreme.
Za konec pa še vprašanje iz drugih logov. Prihajate iz Češke. Kako težko je za vas spremljati težke čase češkega skakanja?
Izjemno težko. Sem velik patriot in ob spremljanju čeških skakalcev resnično trpim. Predvsem mi je hudo za Romana Koudelko in Čestmirja Kožišeka, ki sta bila moja sostanovalca, ko sem še tekmoval. Srce se mi trga, ko pomislim nanju. Sam poskušam spremljati vsa tekmovanja, ne le tekem svetovnega pokala, in pogled na češke skoke je res žalosten. Še huje pa je, ker tudi v bližnji prihodnosti ne vidim nobene svetle točke.
